Mislim, da na svetu obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki obožujejo mačke, ampak jih ne razumejo, in tisti, ki sovražijo mačke, ker jih ne razumejo. 

Te uganke na štirih nogah so največkrat popolnoma nepredvidljive, njihova raznolika početja pa si lastniki radi razlagamo na tisoč in en način. In ko že mislimo, da smo jih dojeli, znanosti posmehljivo razloži, da smo si tudi najbolj vsakdanje mačje vedenje v bistvu razlagali narobe. Ah, kako ljubko. Sploh zjutraj, ko se odprejo vrata spalnice in maček radostno priteče iz dnevne sobe, poln veselja, da se lahko spet druži s svojim najljubšim homo sapiensom.

Pozdravi z drgnjenjem ob nogo

Ko potem sedeš na straniščno školjko za jutranje biološke obveznosti, se maček ljubkovalno drgne ob tvoje noge, prede in spremeni jutro v prijeten del dneva. To mačjo gesto sem si, vsaj do nedavnega, razlagal kot pristno izražanje živalske ljubezni. Kot mali mačji objemi, ker mački pač ne znajo nuditi pravih objemov. Potem pa me je znanost izobrazila, da sem bil vse svoje življenje v zmoti. Da to predenje in drgnjenje nima nobene zveze z naklonjenostjo, ampak z označevanjem lastnine.

Ker po vsej noči spanja v spalnici, ki je izolirana od mačje prisotnosti, verjetno ne dišim več kot njegova najljubša igrača, me mora nemudoma takoj odeti v njemu bolj primerne vonjave in s tem označiti, da pripadam njemu. Ti mačji dotiki torej niso prispodobe za objeme, ampak prej za kakšne zaporniške tetovaže, ki bi se drugim mačkom brale kot '100% lastniški delež tega človeškega sužnja pripada mačku po imenu Oppie' (v kartoteki pri veterinarju je zabeležen s polnim imenom 'dr. Oppenheimer', kar je še danes duhovito samo meni).

Prepoznavanje različnih mijavkanj

Mački znajo spuščati širok nabor različnih zvokov, pri katerih je mijavkanje nekakšen komunikacijski standard, ki ga uporabljajo, ko nam želijo sporočiti, da so lačni, da potrebujejo pozornost ali pa, da so v poskusu odstranjevanja dlak iz želodca pokozlali pol kopalnice in bi bilo fino, če bi kakšen človek zdaj to počistil. A mijavkanje nikakor ni enodimenzionalno. Kot se lastniki mačkov hitro naučimo, znajo ti kosmati ojačevalci prilagajati nivoje mijavkanja tako, da nas lažje zmanipulirajo k temu, kar želijo.

Sčasoma se potem zgodi to, da lastnik mačka že po mijavkanju prepozna, kaj nervozni pobalin hoče. Včasih mijavka kar tja v tri dni in tega niti ne zaznamo, ko pa se mu lušta sladki priboljšek, ki je 'skrit' na vrhu omare, spremeni frekvenco, ki je (to potrjujejo celo študije) izredno blizu frekvenci otroškega joka. Ljudje pa se na takšne frekvence odzivamo instinktivno, tudi če jih ne oddaja otrok, ampak kosmata kepa razvajenosti. Mačko so torej mojstri podzavestne manipulacije, ki jim lahko zavidajo tudi najbolj spretni sovjetski vohuni.

Stranišče, polno sporočil

Ena ključnih prednosti življenja z mačko, v nasprotju od življenja s psom ali morda konjem, recimo, je vsekakor ta, da mačke samoiniciativno odlagajo svoje iztrebke v lične male zabojnike. To pomeni, da se lastniki mačk ognemo nenehnim sprehodom in neprijetni ponižnosti, ko sredi mesta kot poraženci kakšne slabe stave pobiramo kakce za svojim domačim ljubljenčkom. Mačke svoje iztrebke nagonsko zakopavajo, kar je super novica za vse udeležene.

Moje prepričanje je bilo, da mački to počnejo iz kakšne prazgodovinske kompulzivne obsesije, a me je znanost nedavno tega podučila, da je to v bistvu evolucijski ostanek iz časov, ko mačke še niso bile udomačene in so se zato morale bati še kaj več kot le sesalnika. Zato so svoje iztrebke zakopavale in s tem onemogočale, da bi jih izsledile sovražne vrste in jih umestile na svoj jedilnik. Kar se zdi povsem logično. Ni pa mi bilo logično, zakaj maček svojih iztrebkov kljub tej nagonski potrebi včasih vseeno ne zakoplje.

Odgovor ste verjetno že kar sami izgovorili na glas – ker so žleht. Blizu. S tem dejanjem maček pokaže, da mu je še kako jasno, da v gospodinjstvu, kjer živi, nima strahu pred nikomer. Sporoča, da je on dominantno bitje na tem terenu. Če to počne vaš maček, vedite, da vam s tem na svoj način namiguje, da namesto da on zakopava svoje iztrebke, bi bilo mogoče bolj prav, če bi vi zakopavali svoje iztrebke, da ga slučajno ne užalite. Ko za seboj potem vestno potegnete vodo, maček, ki ga zdaj lahko mirno preimenujete v El Presidente, verjetno predvideva, da ste to storili iz čiste predanosti njemu.

Vneto lizanje po božanju

Mačke so tako čiste živali, kajne? Kar naprej se polirajo s svojimi grobimi jezički in češejo svojo svilnato dlako. Ampak zakaj se naš Oppie tako vneto glanca vsakič, ko ga kdo od nas samo malo pocrklja? Pravi razlog smo vsi v družini sprejeli s težkim srcem.

Znanost namreč potrjuje, da se mački po božanju obsesivno ližejo zato, ker želijo s sebe odstraniti smrad po človeku. Z lizanjem dlake namreč stimulirajo žleze, ki oddajajo njegov originalni vonj, s čimer želijo prekriti obupen vonj po človeški koži. Kako ljubko. Kot če bi imel punco, ki bi vsakič, ko jo objamem, odvihrala pod prho.

Prinašanje mrtvih živali

Oppie je hišni maček in svoj lovski nagon občasno sprošča le na kakšni vešči, moja prejšnja mačka, ki je živela pri starših, pa je bila zunanja. Ta me je naučila, da mački obožujejo umore. Miši, krti, ptiči in odkriti gležnji so se lahko hitro znašli na neprijetni strani njenega lovskega nagona. Lovski nagon mačk se za lastnike potem pogosto kaže še v morbidni galeriji nedavnih umorov, ki jih mačka tu in tam ponosno zloži na predpražnik, kot da želi s tem povrniti stroške za slastne brikete, ki jim jih dnevno stresamo v posodice.

Ta grozljiva darilca sem dolgo razumel kot darila, ki jih maček prinese dominantnemu vodji krdela (torej, človeku). To prepričanje pa je bilo rahlo napačno. Namreč, trupelca ujetih živali niso mišljena kot darila, ampak kot prva lekcija lovskega treninga. Mački namreč nagonsko učijo preostale v skupini, kako si uloviti hrano. Ko mi je takrat mačka prinesla ubito miš, mi je s tem le sporočila, da je opazila moje katastrofalne lovske sposobnosti in nesposobnost lovljenja lastne hrane. Škoda le, da namesto ubitih glodavcev raje ne nosi kakšnih hamburgerjev.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 47/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 47/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.