Ko na koncu svojih tridesetih let oznanim, da si ne želim otrok, številni ljudje na to odreagirajo, kot da sem rekel, da v prostem času za zabavo brcam mlade mucke ...

Ali pa, da sem v Biggest Loserju Slovenija navijal za Henrika (to slednje celo drži). Okolica pač še vedno težko sprejme, da si nekateri ljudje preprosto ne želimo potomcev.

Odločitev o tem, ali naj imam otroka ali ne, je nekaj, kar sem v glavi premleval vrsto let. Kot pri večini ljudi, ki se odločijo, da v bistvu ne bi imeli otrok, ta odločitev ni bila prisotna že od nekdaj in obenem ni bila konstantna. Pred desetletjem in pol se je ideja, da bi morda nekoč v prihodnosti ujčkal svoje lastno dete, zdela še kolikor toliko znosna, ko pa je ta prihodnost enkrat postala sedanjost, sem pretehtal vse razloge za in proti, nato pa sprejel odločitev, ki jo moram zdaj vedno znova argumentirati. Tako drugim, kot tudi lastni biologiji.

Odločitev, pogojena s sebičnostjo?

Naj svojo odločitev poskušam razložiti s precej plastičnim argumentom. Imam namreč precej nestanoviten in z večino ljudi neskladen bioritem. Večino dela opravljam zvečer in včasih ponoči, tako da se niti ne spomnim, kdaj sem nazadnje zaspal pred polnočjo. Takrat imam največ miru in najbolj spočite misli, jutra in dopoldneve pa raje preživim na kavah ali v postelji. "Boš videl, kako se bo tvoj urnik spremenil, ko boš dobil otroka," sem zato ničkolikokrat slišal od prijatelja, sicer očeta dveh otrok, ki je že odkar ga poznam, utrujen do točke legalne norosti. Čutim, da nekako upa, da bom nekega dne resnično bil kot on, ker ne sprejme, da bom vztrajal pri svoji odločitvi.

V tem tiči moj prvi argument. Svojega urnika ne želim spreminjati za otroka. In vsekakor razumem, da se to sliši neverjetno sebično. V bistvu s tem rečem, da nikogar ne bi mogel imeti tako rad, da bi zanj hodil spat štiri ure prej. A se v ozadju skriva še veliko več. Tisto, česar v resnici ne morem izpustiti iz rok, je nadzor nad lastnim življenjem. Nad idejo, da vse, kar počnem, in vse odločitve, ki jih sprejemam, vplivajo zgolj na potek mojega vsakdana in s tem nisem odgovoren nekemu krhkemu, nedolžnemu bitju, ki se zanaša na to, da mu z nepravilnimi odločitvami ne bom uničil perspektivnega življenja, še preden mi bo to lahko očital kar on sam.

Ne samo čas, tudi denar

Ta moja sebičnost pa ne vključuje samo področje spalnega časa. Vključuje recimo tudi denar. Včasih naletim na kakšnega starša, ki me poskuša prepričati, da otrok v resnici niti ne stane veliko denarja, kar je morda res, če ga vzgajamo v samostanu ali samotni koči sredi gozda. V nasprotnem primeru pa sem po metodologiji poslušanja ugotovil, da otroka ni dovolj samo preživeti s čokolinom in sadnimi kašicami, ampak mu je za normalno življenje potrebno ugoditi tudi z neštetimi igračami, dejavnostmi, potrebščinami in cunjami, ki jih največkrat izgubi ali preraste, še preden vidijo prvo pranje.

Zato niti ne znam oceniti, kakšna bajna plača je potrebna, da otrok na koncu ne odrašča potisnjen na družbeni rob samo zato, ker v družinskem proračunu ni prostora za nov set Beybladov. Denar se mi tako zdi še kako racionalen argument proti razmnoževanju, ker je menda vendarle cilj, da otroku ponudimo vsaj tako dobro, če ne boljše življenje, kot smo ga imeli sami. A če se je toliko ljudi zmožnih odreči spanju, denarju in oblekam, ki nimajo osušenih madežev bruhanja, zakaj tega nisem sposoben tudi sam?

Reševanje zagate po moško

Da se s svojo odločitvijo lažje vklopim v svet in tudi zato, da s to odločitvijo lažje živim sam, sem svoje argumente nadgradil še s tem, da sem se prepričal, da bi bil v bistvu obupen oče, ker sem na področju ravnanja z majhnimi bitji precej nesposoben. To se občasno še najbolje izrazi, kadar sem v družbi dejanskih otrok. Takrat recimo vedno pozabim vzpostaviti filter za preklinjanje in nehote zbombardiram nedolžna ušesa z rafalom sočnih kletvic ali pa jim v paniki, ker ne vem, kako naj si interpretiram kakšen zvok, ki ga izvajajo, pričnem ponujati kupe sladkarij, kar običajno popolnoma iztiri njihove starše, saj s tem očitno njihove ljubke potomce spremenim v demonske divjake na škrobni pogon, ki bodo zaradi moje dobrodušnosti zdaj zaspali dve uri pozneje kot običajno.

Moški tudi nimamo zelo striktno določenega roka trajanja na svojo plodnost. 60-letni dedec lahko še vedno tava po svetu v prepričanju, da otrok nima zgolj zato, ker še ni srečal tiste prave dvajsetinnekajletnice, pa bodo vsi le kimali njegovi daljnosežni razsodnosti. Zato ljudje tudi ne nehajo spraševati. Skoraj štirideset let si star? Ni problema. Saj imaš še čas, mi pravijo vsakič znova in spet preslišijo vse do zdaj slišane argumente.

To je vendarle razumska odločitev

Ker zdaj že kar nekaj let živim s to odločitvijo in sem vmes seveda spoznal ljudi, ki so se odločili enako, sem postopoma le začel sprejemati dejstvo, da bo morda na koncu kljub vsemu vse v redu. Da se za tem, na prvi pogled morda nadvse sebičnim dejanjem, ne skriva neka zloba. Le diametralno odstopanje od tistega, kar družba predvideva, da bi moral storiti, preden se poslovim od tega sveta.

Ker pa precejšnega dela svojega odraslega življenja že tako ali tako nisem živel po sistemu, ki ga drugi ljudje sklepajo za pravilnega, sem tako na svoj način že vajen, da hodim nekje po robu pričakovanega. Tudi ko pride do odločitve glede širjenja svojega genetskega bazena, ne morem podleči pritisku drugih, saj na koncu potem ne bodo oni tisti, ki bodo skrbeli in vzgajali mojega otroka, le posmihali se bodo moji kronični utrujenosti in striktnim varčevalnim ukrepom, ki jih bom primoran uvesti, da mulca lahko pošljem na vsaj kakšno šolo v naravi. K sreči imam okoli sebe peščico ljudi, ki razumejo in se strinjajo s to deviantno odločitvijo. Razumejo, da na tem svetu preprosto obstajajo ljudje, ki bodo namesto otrok vzgojili mnogo lepih mačk (ali psov). Kot razkrivajo mediji, pa mi zadnje čase v korist govori tudi globalna statistika, ki pravi, da se v tem času samo v Ameriki skoraj 45 %­ žensk, starih med 18 in 44 let, odloči, da ne bodo imele otroka. Se pravi, da tudi če bi ga hotel imeti, bi – kot kaže – imel precej kilave možnosti najti dekle, ki bi mi v tej želji ugodila.

Besedilo: Darjo Hrib // Foto: Profimedia

Liza - 19/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 19/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.