Kar naprej se spotikam ob zapise o tem, kako so mobilni telefoni zlobni in kako je bilo vse lepše v niti ne tako davnih časih, ko ti je nekje med Sveto Trojico in Ogrado počila guma in si se preprosto ulegel na tla in umrl, ker je bilo jasno, da te tako ali tako naslednja dva tedna nihče ne bo našel.

Mobilni telefoni so super. So neskončno praktični, rešujejo življenja, ubijajo dolgčas, beležijo bežeče trenutke in dobršnemu delu svetovne populacije pomagajo pri jutranjem odvajanju. A ravno zato, ker so mobilni telefoni tako vpeti v naša življenja, opažam, da čisto vse le ni tako rožnato.

Opešana naravna navigacija

Kot vsak moški sem tudi sam prepričan, da imam odlično orientacijo. To sem nekoč lahko potrdil tudi v trenutkih, ko sem sredi mesta zmedenega turista uspešno usmeril do njegovega hotela ali pa kakšnega nedomačina spretno podučil o lokaciji te ali one ulice. Znanost temu pravi 'kognitivni zemljevid', kar pa je v bistvu le učen način za poimenovanje dejstva, da smo si neko področje dobro zapomnili. Tam, kjer se recimo vsak dan vozim do službe, poznam vsako luknjo na cesti, vsak znak, vsak smetnjak in vsako bližnjico. Včasih sem tako poznal večinski del Ljubljane, Kopra in Portoroža, torej tistih nekaj slovenskih mest, kjer sem se največ gibal. Zdaj pa ugotavljam, da ti moji kognitivni zemljevidi razpadajo.

Že nekaj let se namreč pri usmerjanju do te ali one destinacije zanašam kar na digitalno navigacijo, tudi če v bistvu vem, kje je moj cilj. Preprosto mi je lažje, če le vtipkam želeni naslov in dovolim, da aplikacija sama izbere zame najbližjo pot, celo glede na to, če se tja prebijam z avtomobilom, kolesom ali peš. To pomeni, da mi ni več treba biti pozoren na okolico, ker le brezumno sledim navodilom na zaslonu. Ko sem o tem malce pobrskal po spletu, sem ugotovil, da dejansko obstaja močna povezava med pogosto uporabo navigacije in slabo splošno orientacijo.

Če me zdaj nekdo ustavi sredi mesta in povpraša po tej ali oni lokaciji, mi možgani kar nočejo pobrskati po spominu, ampak me začnejo panično opozarjati, da moram čim prej pograbiti telefon in odgovor prepustiti pametni navigaciji. Bolj ko imam omrtvičen interni senzor za orientacijo, bolj tudi slepo sledim napotkom digitalne navigacije, kar je že nekajkrat vodilo do situacije, da sem se mirno odpeljal mimo cilja, ker me je navigacija zmotno poslala nekaj kilometrov stran.

Socialni mediji me spravljajo v slabo voljo

Socialnih medijev aktivno ne uporabljam, se jim pa pasivno kar redno predajam na svojem pametnem telefonu. Ne vem, zakaj, a kar tako se vsak dan malce zapeljem čez Facebook objave, kar pa mi, če dobro premislim, redko ponuja kakršnokoli ugodje. Vsakič znova namreč naletim na parado brezveznih samovšečnih fotk na eni strani in novinarskih zgodb o bombah, nesrečah, katastrofah in samomorih na drugi strani. Na koncu sem potem le še bolj razdražen in obenem obupan nad tem norim svetom.

Kilav spanec

Popolnoma sem se navlekel, da pred spanjem gledam kakšno serijo na Netflixu, berem kakšne zabavne forume ali poslušam kakšen podcast, vse seveda na telefonu ali tablici. Močna modra svetloba zaslona mi sredi teme žge zenice in obenem mojo drago tako zlovešče iritira, da pogosto slišim le glasno vzdihovanje, a si ne morem pomagati – potrebujem, da me ta vsebina zaziba v spanec. Ki pa je, posledično, totalno kilav. Intenzivna svetloba zaslonov, ki simulira dnevno, dokazano zmede možgane, ki potem ne vedo, ali naj proizvajajo spalni hormon ali pa naj se pripravijo na delo na polju, ko pa že končno zaspim, se potem sredi noči zbudim z eno slušalko še vedno v uhlju, drugo zagozdeno nekam med tretje in četrto rebro, medtem ko mobilna naprava veselo predvaja neki naključni video na YouTubu.

Zanašanje na sporočila

Sporočila oziroma SMS-i, kot jim danes še vedno rečemo mi 'ta stari', so mi postali enostavni izhod iz osebnih medčloveških interakcij. Kar je sicer čisto sprejemljivo, kadar je le potrebna izmenjava nekih banalnih informacij, a ugotavljam, da prek sporočil vedno pogosteje rešujem tudi zahtevnejše problematike, preprosto zato, ker se mi ne ljubi spuščati v čustveno naporne interakcije – pa bi se v nekaterih primerih moral, ker bi jih tako razrešil hitreje, bolje in bolj civilizirano. Mislim, da sem si zaradi tega zanašanja na komunikacijo prek sporočil zavozil že vsaj kakšen odnos, prijateljski ali poslovni, ki bi mi morda lahko sicer prav obogatil življenje.

Nedopustljiva nedosegljivost

Odkar smo vsi priklopljeni na mobilne telefone, ugotavljam, da postanem neverjetno živčen, če kdaj koga kličem in ga ne dobim. Češ, saj imamo vsi v vsakem trenutku telefon pri roki, kar pomeni, da smo logično vsi ves čas dosegljivi? Opažam, da sploh ne znam več ozavestiti, kako lahko nekdo ni na voljo ali pa nemudoma ne odgovori na sporočilo oziroma elektronsko pošto. Verjamem pa, da sem ljudem najbolj prisrčen takrat, ko najprej pošljem sporočilo, dve minuti pozneje nervozno dregnem še po Facebook privatki in če nekaj minut pozneje še vedno ni odziva, že vrtim telefonsko številko.

Postajam slab prijatelj

Nemalokrat sem se jezil nad prijatelji, ki so znali sredi pogovora kar tako, iz navade, brskati po telefonu in je celoten njihov doprinos bil le mrmranje 'ah-ha', 'a res', 'mhm' in podobnih mašil, čeprav mi je bilo jasno, da se mi posvečajo le z dobrim odstotkom možganov, s preostankom pa so osredotočeni na animirano GIF-sličico, na kateri se pingvini dričajo po ledeni progi. Zadnjič pa mi je prijateljica zabrusila, da med druženji sam nisem nič boljši. Ko se spomnim, kar med pogovorom nekomu napišem sporočilo. Ali pa me presune in sredi stavka nenadoma začnem pregledovati elektronsko pošto. Brez težav se javim vsakič, ko telefon zazvoni, ali zapiska, da le preusmeri mojo pozornost.

Menim, da že to, da telefon takoj ob prihodu na kavo položim na mizo, da osebi vedeti, da ne nasprotujem možnosti, da me lahko zmoti klic ali sporočilo. In da obenem ne zanikam, da ne bom pogovora motil kar sam od sebe, s svojim nekontroliranim pogledovanjem na telefon. In zdaj vem, da to že takoj spremeni dinamiko pogovora. Da ta ne more biti tako poglobljen in oseben, kot bi bil, če bi telefon utišal in ga pustil v žepu. Ker so pogovori, ki jih nič ne zmoti, preprosto boljši, saj se osebi lahko popolnoma posvetiš – kar pa se mi zdaj zdi, da je fer vsaj takrat, ko si besede delim s tistimi prijatelji, ki imajo ravno tako dovolj spoštovanja in želje po pogovoru, da med klepetom ne čutijo potrebe, da bi odigrali eno Candy Crush rundo.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 01/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 01/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.