Pa smo spet tam.

Uspešno smo zajadrali v novo leto, seveda s polnim žepom visokoletečih zaobljub, ker se vendarle spodobi, da novo leto začnemo z vsaj približno pozitivno naravnanostjo. A ker je od prvega dne novega leta minilo več kot 48 ur, nekateri verjetno nad svojimi pretirano ambicioznimi cilji že počasi obupujete. Tista čokolada je pač videti preveč slastna, cigarete preveč mikavne, fitnes pa je ravno tri korake predaleč. A mislim, da problem ni v vas, ampak v napačnih zaobljubah.

Z novoletnimi zaobljubami je tako kot s porokami in ločitvami – najprej moramo govoriti o katastrofalnih statistikah. Namreč – okoli 45 odstotkov nas je za novo leto sprejelo vsaj eno zaobljubo, kar je, če gre verjeti mojemu sicer rjastemu znanju osnov matematike, skoraj polovica. Polovica vseh nas pa je kar zajetna količina ljudi. Potem pa pride tista druga številka – le okoli 8 odstotkov jih bo potem dejansko uspelo te zaobljube tudi uresničiti.

To bi lahko mirno pripisali kolektivno šibki volji, a pomislimo, kaj novoletne zaobljube sploh so – izmišljena prepričanja, da se bomo prisilili v nekaj, kar je običajno popolnoma neskladno z našo osebnostjo ali slogom življenja, in to potem redno počeli do konca svojih dni. Edina motivacija nam je le to, da smo en koledar zamenjali z drugim, edino izhodišče pa le osebno dojemanje, da trenutno počnemo nekaj slabega, česar potem naslednji dan (in vse dni zatem) magično ne bomo več. Jasno, da to skoraj nikoli ne deluje.

Oziroma, pardon, deluje le v 8 odstotkih primerov. Zato mislim, da si moramo za tokratno rundo zastaviti zaobljube, ki imajo vsaj približno možnost, da nam jih uspe realizirati. Te bodo potem, če bo šlo vse po sreči in nam poti ne bodo prevečkrat prekrižali brezplačni gin toniki in prekmurske gibanice, vodile do oprijemljivejših in bolj konkretnih ciljev.

Včlanil se bom v fitnes

Fitnesi si v januarju manejo roke, vedoč, da bodo pokasirali kopico novih članarin, ki bodo še pred koncem februarja končale na dnu tistega predala v predsobi, kjer se običajno kopičijo baterije, ostareli obeski za ključe, odrezki položnic in sorodne drobnarije. Točnih številk o tem, koliko januarskih fitnes članarin gre v nič, ni, grobe statistike pa govorijo, da med 30 in 50 odstotkov. Bolj zgovorno je verjetno dejstvo, da januarja komajda najdeš prazen trenažer, septembra ti pa družbo dela samo še tisti inventarni mišičnjak, za katerega vsi sumijo, da itak spi v garderobi.

Kljub temu je vpisovanje na fitnes ena najpogostejših novoletnih zaobljub, ker se jasno vsako leto ogromno ljudi odloči, da bodo svojo vrečo pudinga, ki je nekoč še imela približno obliko zadnjice, končno le izklesali v impresivno skulpturo. Ko pa enkrat pridejo na fitnes, ugotovijo, da je to verjetno najslabši kraj za začetek tako drastičnih sprememb. Zakaj? Ker če človek že prej ne poskuša živeti zdravo in se za spodbudo ne znebi vsaj nekaj uvodnih odvečnih kilogramov, bo v fitnesu naletel na podobno situacijo, kot če bi se obubožani brezdomec odločil spremeniti svoje življenje tako, da bi šel na investicijsko orgijo s pretirano navdušenimi borznimi posredniki.

Ker se ne moreš samo pojaviti na fitnesu, zaklicati “Zdravo življenje!” in pričakovati, da se bo vse spremenilo, se neko gnanje med napravami in utežmi hitro zdi neučinkovito. Strmenje v prepotena dekleta v joga pajkicah, ki na tekočem traku plezajo v 11-stopinjski klanec, pa je ravno tako učinkovita motivacija samo toliko časa. Zato za ljudi, ki bi radi začeli živeti bolj zdravo življenje, za novoletno zaobljubo predlagam naslednjo alternativo – naslednje tri mesece se trikrat na teden zbudite 15 minut prej kot običajno in opravite 10-minutni sprehod pred zajtrkom. To je vse. Teden ima 10.080 minut, vi jih morate žrtvovati samo 30.

Če vam uspe to zdravo prakso vzdrževati tri mesece, vam bo zlezla pod kožo. Takrat lahko podaljšate čas sprehodov ali pa se končno vpišete v fitnes. Spremembe, ki vam jih bo ta rutina prinesla v življenje, vam bodo boljša motivacija za vztrajanje pri vadbi kot pa razočarano pogledovanje po nabildanih telesih, medtem ko vi lahko le razmišljate o tisti kremšniti, ki vas čaka v hladilniku.

Našla si bom pravo ljubezen

“Letos bom pa končno našla tistega pravega,” navrže prijateljica, tik preden nazdraviva. Nemudoma jo prekinem, da ji povem, kako so zaobljube, ki so v celoti odvisne od zunanjih dejavnikov, že vnaprej obsojene na propad. Dokler je zaobljuba odvisna le od nas samih, smo omejeni le z lastno voljo in zagnanostjo. Lahko se naučimo tuj jezik, igrati kitaro ali kuhati žganje, ne moremo pa nekoga prisiliti, da se v nas zaljubi. Drugo osebo lahko le prepričamo, da nas je vredno ljubiti.

Zato sem prijateljici rekel, da naj si ne zada cilja, da se bo v novem letu zaljubila, ampak da naj bo njen cilj raje to, da ni neka obupana in nedosegljiva princeska, ampak da sebe čim pogosteje kaže v pozitivni luči. Da je zanimiva, zabavna in dostopna, da jo ljudje lahko spoznajo in opazijo. Če se vam to zdi grozovito, ker vas je neverjetno strah človeških stikov, lahko enako počnete na spletu. A početi morate nekaj, da bodo ljudje prišli do vas. Da vas bodo zaznali.

Prvi koraki za prijateljico: par minut na dan sodelovanja na njej najljubših spletnih forumih (nekje baje sodeluje v kolektivnem jamranju) in kratki klepet z vsaj enim nepoznanim osebkom na dogodkih, ki se jih redno udeležuje. Pravili sta le dve: ne sme pričakovati čudežev in mora razumeti, da je vse to lahko dolgotrajen proces.

Jedel bom bolj zdravo

Tale pa je moja. Resolucija, ki si jo vsekakor zapovedujem za novo leto. Ampak tokrat v prirejeni in dostopnejši varianti. Namreč – zdrava hrana je čudovit koncept, ampak če imate vsaj malce radi preveč slane, preveč sladke ali preveč mastne dobrote, veste, da ko smo prepuščeni sami sebi, grešimo. In ker moj proračun nima prostora za celodnevni najem ultra definiranega osebnega trenerja, ki bo s poudarjenimi venami kričal name vsakič, ko bom pohrustal napolitanko, sem moral ubrati bolj smiselno pot.

Optimizirati prehrano je namreč težje kot se zvleči na fitnes, ker nezdrava hrana nima samo nebeškega okusa, ampak je obenem še čudovita nega za čustva. Nas potolaži in razveseli. Banjica sladoleda nam dela družbo, ko smo sami in nas nikoli ne obsoja. Zato je tako prekleto težko iz vseh dobrot, ki se ponujajo na vsakem koraku, zavestno presedlati na dolgočasne obroke, sestavljene izključno iz riža, graha, solate, pustega mesa in otožnosti.

Da imam vsaj nekaj možnosti, pristopam po pameti. Jabolko, ko je lakota nevzdržna. Neki slajši sadež, kadar mi celotno telo kriči po krofih. Predvsem pa zavestno izogibanje kupovanja nezdrave hrane (ki jo kupujem pod pretvezo, da v omari potrebujemo nekaj, kar lahko postrežemo obiskom). Ker čipsu se najlaže ognem, če ga sploh nimam med možnostmi. Kolega je pri tem še nekoliko naprednejši – da ga nezdrava hrana ne premami v trgovini, ko nam vsi senzorji sporočajo, da smo si zaslužili vsaj en desert, zdaj nakupuje izključno preko spleta, kjer ima že vnaprej izbrane zdrave izdelke in tako samo obnovi naročilo. Premeteno. Če ne celo – nujno.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 02/2019

Članek je objavljen v reviji
Liza - 02/2019

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.