Radi rečemo, da pametni ljudje nasvetov ne potrebujejo, neumni pa jih nočejo sprejeti.

Ne tekaj s škarjami. Preudarno z denarjem. Ne jej rumenega snega. Na poti življenja nas starši, babice, učiteljice in samooklicani guruji za življenjske preobrazbe prestrežejo z neštetimi nasveti. Med temi so tudi tisti, ki so vztrajno preživeli že kar nekaj generacij, saj se na prvi posluh vsekakor zdijo izredno bistri. 

Kljub temu pa niso vsi nasveti produkt neskončne modrosti. Nekateri med njimi so sčasoma postali le odmev kakšne bolj kompleksne resnice, a jih ohranjamo v njihovi prvinski formi, ker so kot takšni spevni in zapomljivi. To pa še ne pomeni, da so tudi dobri. Ljudje smo kljub vsemu večplastna bitja in živimo v zelo dinamičnih civilizacijskih konfiguracijah. Sčasoma me je tako kar življenje samo naučilo, da moram nekatere lepo zveneče nasvete jemati z vsaj malce rezerve.

Ravnaj z drugimi tako, kot želiš, da bi oni s teboj

Zlato pravilo. Mantra, po kateri me je mati učila soočanja z najbolj napornimi sošolci, kjer se mi je v nedoraslih možganih nekoč zdela batina kot edina smiselna rešitev. Meja med miroljubno repliko in maničnim klofutanjem se mi je sredi osnovnošolske avle zdela neznatna. Zato se mi je to pravilo za vselej zapisalo v možgane, kot nekakšen opomnik, preden nekomu storim nekaj žalega. Mu prisolim zaušnico. Ga užalim. Osramotim. Karkoli, česar ne bi želel, da bi nekdo drug storil meni. In dolga leta se mi je to pravilo zdelo jasno, smiselno in univerzalno.

Potem pa sem v malce bolj odrasli dobi življenja naletel na šefa, ki se je do vseh, ki smo delali na njegovem projektu, vedel kot totalno neotesano teslo. Bi mislili, da je bil vzorčni primer zlatega pravila? Da bi lahko vplival na njegov pristop, če bi mu rekel, da naj z nami dela tako, kot bi sam želel, da drugi ljudje delajo z njim? Narobe. Ker on si je globoko v sebi želel, da bi drugi z njim ravnali na točno takšen način. On si želi poniževanja in kričanja in mentalnega maltretiranja, ker je to zanj edini udoben ekosistem.

Zato sem to odmevno pravilo z leti nekoliko prilagodil. Zdaj najprej poskušam ugotoviti, kako si ljudje, ki jih spoznam na novo, želijo, da z njimi ravnam in potem temu primerno prilagodim svoj pristop. Včasih je komplicirano. Sem se pa vsaj naučil, da nekateri žalostni ljudje pač želijo biti ves čas žalostni in da nekateri ljudje, ki so totalno nezanesljivi, ker imajo vedno neko krizo, v bistvu želijo ves čas imeti neko krizo.

Bodi prijazen!

Prijaznost je v bistvu zelo dvorezni meč. To se predvsem moški naučimo takoj, ko začnemo čustveno cveteti in poskušamo svoje prve simpatije navdušiti s prijaznimi gestami, potem pa nam jih odpelje vedenjski problematik na mopedu. Sicer moram priznati, da je prijaznost v večini primerov boljša opcija, ker se pogosto vrača s prijaznostjo, vendar pa prijaznost žal ne more rešiti vseh težav. Poglejmo zelo plastično – če se vam pes podela v čevelj, mu verjetno ne boste dali posladka in ga prijazno potrepljali po glavi?

Ko preslikamo ta primer na – recimo – delovno mesto, to le pomeni, da če nekdo svoje delo opravlja slabo ali narobe tudi potem, ko je bil na to neštetokrat opozorjen, prijaznost preneha biti učinkovito orodje. In ljudje, ki so ves čas prijazni, so po mojem skromnem mnenju tako ali tako zlagani. Bolj kot dobrobit drugih jim je pomembno, kaj si bodo ljudje mislili o njih. To pa je v bistvu precej sebično.

Delaj to, kar je tvoja strast

V tem zimzelenem življenjskem nasvetu se vsekakor skriva veliko resnice. Če v življenju delaš nekaj, v čemer ne čutiš niti trohice strasti, v tem verjetno nikoli ne boš blestel. Tudi zato, ker je hudimano težko zbrati voljo in energijo, da počneš nekaj, v kar nisi vložil vsaj kančka čustev. A kljub temu ta nasvet ni zanesljiv. Ali pa vsaj ni popoln. Če bi namreč sam strogo sledil temu nasvetu, bi bil danes obubožan recenzent video iger na zasebnem blogu. Strast namreč ne upošteva ekonomskih pravil.

Ravno tako kot strast je namreč pomembno sprejeti vse, kar bo ta strast potegnila za seboj. Varjenje piv v mikropivovarni je recimo tvegan posel, in če se ga lotiš, se moraš zavedati možnosti, da znaš dolgo živeti na robu revščine. Če želiš začeti čisto svoj blog, moraš sprejeti vse, kar pride s tem – možnost, da te nihče ne bo bral, in bolečino, ki bo prišla s surovimi kritikami. Strast je torej le del zgodbe. Potem moraš še odkriti, koliko si dejansko pripravljen žrtvovati za to strast.

Ignoriraj sovražne kritike

V tej magični dobi lahko na spletu objaviš nekaj popolnoma miroljubnega (recimo fotografijo mačka ali pa tale članek) in v petih minutah se zna pojaviti komentator, ki ti v 150 ali manj znakih popljuva vse, kar si in v kar verjameš.

Logični korak se zdi, da takšne komentarje preprosto spregledaš, ampak kaj, ko so ti spletni troli v bistvu le produkt trenutnega stanja družbe. Ljudje, ki so nekoč bili kot mi, ampak so si v letih poslušanja vseh možnih grozot na spletu razvili obrambne mehanizme pred – ja, malce ironično – drugimi troli. Ko si enkrat na internetu, te bodo ljudje brez težav poskušali osramotiti glede raznoraznih, še tako banalnih stvari – telesne teže, hobijev, sloga pisanja, načina oblačenja.

Trik ni, da ignoriramo vse, ker je to konec koncev vendarle način, kako sodobna družba podaja feedback. Umetnost je potem razviti jasno sliko o tem, česa bi nas morda resnično lahko bilo sram in česa ne. Je pa res, da med poplavo negativizma včasih človek težko razbere, kaj je le prostodušno ventiliranje in kaj dejansko konstruktivna kritika.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Shutterstock

Liza - 48/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 48/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.