24. december 1885–7. marec 1958

Lili Novy se je rodila kot Elizabeta pl. Haumeder v plemiški družini v Gradcu. Njen oče Guido je bil tirolski plemič, ki je služboval kot polkovnik v avstro-ogrski vojski. Mati Ludovika Ahačič pa je prihajala iz premožne odvetniško veleposestniške družine iz Ljubljane.

V Ljubljano

Ko je imela Lili dve leti, se je družina preselila v Ljubljano. Ko je bila stara štiri leta, je oče naredil samomor zaradi sifilisa ali oficirske bolezni, kot so jo takrat tudi imenovali. Z mamo sta se preselili v domovanje Ahačičev v poznobaročno Schweigerjeva hišo na Starem trgu. Otroštvo je preživljala med bogato meščansko nemško družbo, obkrožena s služkinjami in guvernantami. Poleg nemščine in slovenščine, ki pa se je ni učila, se je naučila še francosko. Dve leti je preživela v Huthovem šolskem zavodu, ki pa ji ni bil po pogodu, drugo klasično izobrazbo je dobila od guvernant. V najstniških letih je poleti za več mesecev obiskovala teto na Dunaju, kjer se je gibala v še bolj mondenih in aristokratskih krogih. Zaradi svojega nemirnega duha in ekscentričnosti se jo je v Ljubljani prijelo ime nora grofna. Kot plemkinja in tudi lepotica je bila pri moških zaželena in pogosto so jo osvajali.

Poroka

Poročila se je leta 1911 s Čehom nemškega porekla Edvardom Novyjem, ki je bil – tako kot oče – plemiškega stanu in polkovnik avstro-ogrske vojske. Rodili sta se jima hčerki Nives in Fides. Po koncu 1. svetovne vojne se je Edvard vojaško upokojil in začel delati kot uradnik v Ljubljani. Prav mož je močno zaslužen, da je Novy postala pesnica, saj jo je spodbujal pri pisanju ter našel urednika na Dunaju, ki je objavil njene pesmi v časopisu. Spoznavati je začela tudi slovenske literate in njihovo poezijo. Prevedla je pesmi Otona Župančiča v nemščino in leta 1925 so bile objavljene v nemškem časopisu. Na žalost je njen mož začel kazati znake duševne neuravnovešenosti, kar je bil znak oficirske bolezni – sifilisa. Novyjeva je radikalno prekinila stike z njim in ga poslala k materi na Češko, kjer je v psihiatrični bolnišnici živel še več kot 25 let.

Ločitev

Po ločitvi se je posvetila literaturi, pri kateri ji je najbolj pomagal Josip Vidmar, ki je postal njen literarni sodelavec in tesen prijatelj. Gibala se je v kulturniških krogih ter se družila s slovenskimi umetniki. Zaradi nemira, ki ga je čutila v sebi, je veliko kolovratila po kavarnah, bila znana po svoji gostobesednosti in velikem številu prijateljev. Leta 1929 je izdala svojo edino zbirko nemških pesmi Lilys Gedichte (Liline pesmi). Še naprej je prevajala in nemško govorečim ljudem predstavila Prešerna, Gregorčiča, Gradnika, Ketteja in Murna. Leta 1935 je v reviji sodobnost začela objavljati slovenske pesmi, leta 1941 pa je izšla njena zbirka Temna vrata, ki pa je zaradi vojne ostala precej neopažena.

Vojna

Med vojno je prevzela skrb za svoja triletna vnuka dvojčka Borisa in Inga in verjetno je bil to razlog, da je začela pisati tudi otroško poezijo, ki zavzema četrtino njenega umetniškega opusa. Pri 60 letih se je zaposlila kot lektorica in v slovenščino prevedla dela Goetheja, Storma, Heineja in Brechta. Tudi na stara leta je ostala mladostna, nemirna in energična. Doživljala se je kot izrazito čutno bitje in imela intenzivna, a tudi boleča razmerja z moškimi. Pesnila je samo še v slovenščini, druga zbirka Oboki pa je izšla leta 1959, leto dni po njeni smrti. Umrla je v Ljubljani, stara 72 let, pokopana pa je na ljubljanskih Žalah.

Vir: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem

Liza - 10/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 10/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.