Ko se podam na obisk k prijatelju ali prijateljici, ki ima doma domačo žival, se vedno odpravljam s kančkom strahu, kančkom negotovosti in predvsem z vnaprej izdelano strategijo.

Domači ljubljenčki so vendarle del njihove družine, zato je treba pristopati previdno, pa četudi se po 45 minutah tisti igrivi nemški bokser še kar ne preneha sliniti po mojem kolenu in potem le še razmišljam, ali so te hlače za pranje ali kar za v smeti.

Domače živali si lahko privoščijo marsikaj, ker so v večini primerov prevzele vlogo gospodarja hiše, medtem ko dejanski lastnik z izrazom poraza in utrujenosti le lahkotno vzklika v prazno zveneče ukaze, medtem ko njihov labradorec predvidi tvoje telo za svojo novo posteljo. Tako večino obiska preživiš zakopan pod goro pasjega kožuha in le upaš, da se mrcina ne obrne z zadnjico proti tvojemu obrazu. Ta intimni stik z ljubljenčkom sčasoma sprejmeš za samoumevnega, saj lastnik hitro obupa, vedoč, da kot drugorazredni državljan v lastnem stanovanju ne bo rešil popolnoma ničesar.

Sicer obožujem ljudi, ki imajo domačo žival (ali dve), ker je navdušujoče videti, kako ljudje vidijo prek bizarnosti in napak svojih ljubljenčkov in jim nudijo le ljubezen in predanost. Za številne so domači ljubljenčki kot generalka za otroke, saj zahtevajo potrpežljivost, razumevanje, disciplino in skrb, a obenem še dopuščajo precej napak in znakov neodgovornosti. Če namreč en dan pozabite nahraniti psa, ta ne bo poklical centra za socialno delo, ampak le požrl kavč in potem dva dni bruhal in iztrebljal sestavljanko iz IKEE. Zato so domači ljubljenčki vedno močno integrirani v dom, v katerem živijo, in so tako sestavni, če ne kar osrednji del dogajanja med vsakim obiskom.

Mi imamo mačko

Pri nas doma imamo mačko. Mačke so še prav posebno specifične v kombinaciji z obiski. Že tako ali tako so to bitja, ki jih nihče ne more prebrati in nikoli ne veš, kakšen demonski načrt se jim plete v njihovih majhnih glavah. Kadar imamo obiske, se potem pri nas pripeti eden od dveh potencialnih scenarijev. Prvi je optimalen: maček se prihoda novega homo sapiensa v svoj bivalni okoliš prestraši, zato jo ucvre za kavč in tam potem, predvidevam, da prežet od zamer, ker je obiskovalec zmotil njegov 16. popoldanski spanec, čepi, vse dokler zrak ni ponovno čist.

Drugi scenarij pa je precej bolj neprijeten. Takrat maček pogumno sedi v bližini gosta in kot kakšen pošastek iz ljudske bajke strmi v novo osebo. In čaka. Čaka, da gost postane dovolj predrzen, da proti njemu iztegne roko, v upanju, da ga bo pobožal. Da postane dovolj neumen in sprejme smrt kot morebitni zaključek tega obiska. Če kot gostitelj to vidim dovolj zgodaj, hitro opozorim, da naš maček nima rad, če se ga poskuša na silo božati, če pa sem prepozen, gosta pozneje obiščem na urgenci, kjer ga najverjetneje zdravijo zaradi prevelike izgube krvi od mačjih prask.

Z leti smo se pri nas doma privadili, da goste že takoj na vhodnih vratih ustrezno opozorimo, da imamo mačka. "Tu ... nekje je," zašepetamo in z malce nelagodja pogledujemo naokoli, ne vedoč, od kod bo samooklicani gospodar hiše pristopicljal do gosta in se mu v pozdrav ali ljubeče podrgnil ob nogo ali pa ga z razširjenimi zenicami ocenil za nekoliko večji praskalnik.
Še bolj nelagodno je, ko se gost odzove na biološki klic in se odpravi v kopalnico. Kopalnica je namreč eden od najbolj priljubljenih prostorov našega mačka. Tako se nemalokrat zgodi, da gost v vsej svoji prijaznosti sicer ne reče ničesar, vse dokler se nekoliko tresoč ne vrne iz kopalnice in prizna, da ga je maček v kopalnici ves čas pereče opazoval s police, kot mali kosmati voajer z zlobnimi mislimi. Mački so torej kot hišni duhovi – nikoli ne veš, od kod se bodo pojavili, prevzeli pozornost in popolnoma spremenili dinamiko obiska.

Obiski z veselim kužkom

Pri lastnikih psov je ta izkušnja ravno nasprotna. Psi so vedno vseprisotni. Njihovo neomejeno ljubezen začutiš takoj, ko stopiš skozi vrata, in se moraš pripraviti na naskok pasjega torpeda, ki se ti izstreli v naročje. To izkušnjo redno obnavljamo s sestrinim hiper srečnim zlatim prinašalcem, ki se z iskrenim veseljem navduši nad čisto vsakim obiskovalcem. Še poštarja obožuje, pa naj bi pregovorno psi vedno bili malce alergični na uniformirane raznašalce pisem. Ko pridejo na obisk poznani obrazi, pa psa popolnoma prevzamejo hormoni sreče in nemudoma pozabi, da ima kilave kolke in slabo odpornost proti vročini. Svojo ljubezen vedno izraža nadvse fizično in, seveda, brez smisla za osebni prostor. Vesel kuža, pač. Le kdo mu lahko zameri?

Družinski člani, ki smo takšnih navalov ljubezni vajeni (v bistvu so nam že prav terapevtski), sicer nekje v ozadju razumemo, da je to neverjetno nadležno za naključne goste v sveže opranih oblačilih elitnih modnih znamk, ampak slišati, kako jim naval pasje ljubezni vzame sapo vsakič, ko ga fašejo v naročje, je svojevrstna komedija, ki se ji tudi ni tako lahko odreči.

Skupna točka psov in mačk pa je bržda to, da gostom nadvse radi kradejo stole. Kolikokrat sem pri prijatelju, ki ima čudovitega sivega mačka, iz tega ali onega razloga vstal in se kmalu zatem vrnil do stola, ki pa ga je medtem brez sramu že okupiral njegov domači ljubljenček. "Kar porini ga dol," mi potem reče, kot da mu ni niti malo mar za moje življenje. Jasno mi je, da je veliko lažje, če si najdem nov stol ali pa sedim na tleh. Izkušnje mi velijo, da se s pravimi gospodarji hiše ni lepo (ali smiselno) prerekati. Podobno pri nekem drugem kolegu na kavču vedno sedim po turško. Po nekaj potrpežljivih čakanjih ob preteklih snidenjih sem namreč ugotovil, da se njegov ljubki mešanec pravzaprav nikoli ne bo naveličal naskakovati moje noge.

Foto: Profimedia

Liza - 24/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 24/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.