Zadnjič sem nekje prebrala, tako bolj mimogrede, modro misel družabnih omrežij: Cel teden čakamo petek, celo leto čakamo poletje in vse življenje čakamo srečo.

In če dobro pomislim, res ves čas nekaj čakamo … Da se bo nekaj zgodilo, da bo nečesa konec, da bo končno ta jutranja kava in potem kosilo, nato že konec službe in prenos Dirke po Franciji, pa poletje in prvi sneg, noro zvišanje plače v službi ali vsaj zadetek na lotu. Čakamo in upamo. Ampak med vsem tem čakanjem in nerganjem se nam lahko v resnici le zgodi, da spregledamo popoln dan. In v resnici za popoln dan ali pa – da ne pretiravamo – za dober dan ne potrebujemo veliko.

Zadnjič se mi je vse tako nekako izšlo, da sem si že pred deveto uro zjutraj rekla, hej, danes je pa en fin dan. Vstala sem brez budilke, popila svojo običajno, najboljšo črno kavo, skočila v kopalke, jo s kolesom mahnila do bazena, kjer so bili že malo čez sedmo uro zjutraj vsi neskončno nasmejani in dobre volje. Tudi oni so imeli dober dan. Po plavanju sem si na poti v službo kupila še zdravo malico, ki mi jo je postregel popolnoma navihan možak, ki je delal sto na uro in mimogrede okoli sebe sejal še dobro voljo. Užival je v svojem delu in še nas prevzel s svojo dobro voljo in navdušenjem.

In ko sem se zapeljala po Cankarjevi ulici proti službi, se je ravno nekajmesečna deklica naglas zasmejala natakarju, ki je postregel njeni mamici – hej, prav dosti več človek ne potrebuje za lep dan. No, kava je tudi pasala, da o tistem super zdravem sendviču sploh ne govorimo. Večinoma ne potrebujemo veliko, ne Bahamov, ne zadetka na lotu, ne jastoga (čeprav se tudi to slabo ne sliši), da si mimogrede naredimo popoln dan.

Liza - 32/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 32/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.