Če ste se ustavili pri tem članku, potem ste verjetno starejši od 30 let in upate na dobre novice, ker se nekje globoko v sebi noro bojite staranja. 

Trideseta so pač tista leta, ko te nenadoma začnejo vsi vikati, spremembe vremena čutiš v vsakem sklepu, v nabiralniku pa imaš čedalje več položnic, za katere nikoli nisi prosil. A brez skrbi – življenje po tridesetem letu je v bistvu precej boljše, kot si mladina verjetno misli (in kot si upamo priznati, medtem ko se nam telo spreminja v plastelin, spomin pa v rjasto rešeto).

Sam sem tretje desetletje svojega življenja skorajda zaključil. Čeprav moram priznati, da me na svoj način že kljuva tista druga puberteta in včasih zavidljivo pogledujem proti mlajšim različicam naše vrste, kako z razgaljenimi gležnji brezskrbno drsijo čez življenje, pa življenje med tridesetim in štiridesetim letom še zdaleč ni bilo za odmet. Ko si star trideset in več, namreč veš stvari, za katere si želiš, da bi jih vedel že veliko prej.

Odkriješ, da vsi vendarle niso boljši kot ti

Kot otrok sem očeta videl kot ogromnega silaka, ki zna čisto vse in dela stvari, ki jih lahko počnejo samo superheroji. Navdušeno sem ga opazoval, kako se je zjutraj bril z britvico, ki je bila tako ostra, da je jaz nisem smel niti pogledati, kako je vedno pripravil optimalno jajce na oko, medtem ko jaz nisem niti še dosegel do knofov na štedilniku, potem pa se je herojsko usedel v avtomobil in urno odpeljal v službo, medtem ko sem jaz nerodno oddrobencljal proti šoli (pač, nisem bil prav športen tip otroka).

Kot otroci odrasle opazujemo z neverjetnim navdušenjem, prepričani, da se bomo sami do konca življenja izgubljali na železniških postajah in prijazne policiste prosili, da pokličejo naše starše. Tudi pozneje v življenju imamo do starejših strahospoštovanje (četudi ga morda ne kažemo), saj vendarle živijo nam tako tuje življenje, polno odgovornosti in skrbi in stresa in modrih ovojnic. Potem pa pride čas, ko se vse to obrne na glavo.

Ironično danes cenim druge odrasle ljudi okoli sebe manj kot kadarkoli prej. Po tridesetem letu namreč prej ali slej odkriješ zelo pomembno resnico – le okoli 5 % odraslih ljudi je resnično dobrih v tem, kar počnejo. In za to resnico ni imuna nobena dejavnost. Nobeno področje. Finta je le v tem, da ogromno ljudi odlično hlini, da so vrhunski. Ta informacija je neverjetno blagodejna za preprečevanje norosti, ker nas sicer lahko vrtinec samokritike zelo hitro potegne v nerešljive globine. Dejansko pa ste lahko brez skrbi. Tudi če se vam zdi, da so vsi okoli vas v vsem, kar počnejo, spektakularno mojstrski, zelo verjetno v svojem delu niste prav nič slabši kot 95 odstotkov sveta.

Naučiš se, katere so tvoje prednosti in katere tvoje slabosti

V srednji šoli sem bil prepričan, da bom programer, ki bo delal video igre, scenarist, ki bo pisal filme za Quentina Tarantina, in večni žurer, ki bo brez slabe vesti vsaj trikrat tedensko dočakal jutro v enem od nočnih klubov. Postopoma me je potem doletela realizacija dejanskega stanja, ko sem ugotovil, da video igre bolje igram, kot jih delam, da me Quentin Tarantino ne bo poklical in da se v bistvu počutim veliko bolje, če sem v postelji pred polnočjo. Obenem pa sem še ugotovil, da se nikoli nisem prav dobro naučil slovnice.

Zakaj so ta zavedanja dobra? Ker si lahko postavim realne cilje in obenem z zavedanjem, kje so moje šibkosti, ustrezno odreagiram. Ko sem na primer ugotovil, da v bistvu nimam potrpežljivosti za učenje programiranja in zato igre raje igram, kot pa jih delam, sem lahko nerealne sanje spremenil v nekaj funkcionalnega in sem zato začel občasno recenzirati tisto, kar sem igral. Obenem sem zahteval, da vse tekste, ki jih produciram, vedno pregleda lektor, ker pri skoraj štiridesetih mi je že precej jasno, da moja ločila živijo veliko bolj kreativno življenje, kot si ga je za njih zamislila uradna slovnica.

Naučiš se, da nikoli ne moreš ugajati vsem ljudem

Ljudje se nikoli ne bodo strinjali o tem, kar počnemo – in s tem ni nič narobe. Pred desetimi leti bi me marsikatera kritika pognala na emocionalni vrtiljak obupa in besa, po tridesetem letu in naprej pa ljudje postanemo kot teflonske posode, na katere se ne prime niti najtrša umazanija. “Odličen pisec si!” “Tvoji teksti so obupni, neberljivi.” “Moral bi voditi ta projekt.” “Bolj te vidim kot nekoga, ki le sledi navodilom.” “Odlično si videti, ni ti treba čisto nič shujšati.” “Pri teh problemih bi pomagalo tudi, če bi izgubili kakšen kilogram.”

Po tridesetem postane jasno, da te ljudje nikoli ne bodo definirali na enak način, ampak te to ne zmoti, ker se v teh letih že zelo dobro poznaš, za seboj imaš kup izkušenj in lahko brez pretiranih čustvenih kolapsov ločiš uporabno kritiko od verbalnega hrupa.

Optimiziraš nabor ljudi za druženje

Pri dvajsetih sem imel občutek, da moram biti povsod in se družiti z vsakim, ki mi je prekrižal pot, ker bom sicer lahko zamudil najboljše žurke, najboljše trače in najboljše izkušnje. Tako sem imel kup znancev, s katerimi sem se sporadično družil na podlagi zelo specifičnih interesov, ampak mi večina teh ljudi sploh ni bila prijetnih. Ko sem enkrat prekoračil tridesetko, so ti ljudje magično izginili.

Verjetno zato, ker se v teh letih začnemo zavedati, da čas ni neomejen, da je tistega prostega strašljivo malo in da je zato prav, da ga preživimo v za nas kakovostni družbi. Verjamem, da sem morda bil tudi jaz komu od teh znancev le odvečna socialna prtljaga, ki ga je ovirala na poti do samouresničitve, a nič zato. Zdaj smo vsak na svojem koncu in te stvari več niso pomembne. Pomembno je, da po tridesetem moje življenje končno odraža moje želje in moje ambicije, pod pogoji, ki sem jih postavil na način, da lahko še vedno uživam prosti čas z ljudmi, ki mi ugajajo.

Besedilo: Darjo Hrib // Fotografija: Profimedia

Liza - 44/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 44/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.