Byron je nekoč zapisal: “Kdor hoče uživati veselje, ga mora deliti z drugimi. Sreča je bila namreč rojena kot dvojčica.” Sama bi dodala: to je čisto res, še posebej, če imaš psičko Luno!

Že od nekdaj imam rada otroke – sem tudi upokojena pediatrinja – in živali. Moja otroka sta jih imela kar nekaj: kužka, ribe, hrčka. Življenje pa piše tudi žalostne zgodbe. Tako sem žal prekmalu ovdovela. Z možem sva imela mačka, ki sta bila precej svobodne narave, tako da nista bila najbolj zvesta družba. In živ je le še eden. Ob doživljanju najtežjih trenutkov vdovstva so mi sinovi z družinami takoj svetovali, naj si kupim kužka.

Ker vem, kako so živali dobri tolažniki in zdravniki, ker nisem 'navdušena' uporabnica pomirjevalnih tablet in sem ubogljiva mama, se je zgodilo … Odločila sem se, da se s preživljanja prvega dopusta brez moža ne vrnem sama. S sinom sva na morju pila kavo, ko sta se mi iz Slovenskih novic zasmejali dve veliki nagajivi očki. Akcija! Poklicala sem lastnico male lepotičke in se dogovorila za srečanje, ko se vrnem z dopusta. Z vnuki smo ji medtem že izbrali ime na L. V spremstvu vnukinje in snahe sem se z morja takoj peljala v Sečovlje. Zaradi vznemirjenja in pričakovanja nisem zmogla voziti. In potem šok prvega stika: psička me je pogledala, se obrnila in odrepljala stran.

Mislila sem, da se bom razjokala od žalosti. Vem namreč, da psa ne smeš vzeti, če te ob prvem srečanju ne sprejme. Žival, pravijo, sama ugotovi, ali je človek zanjo pravi. A mala kužka se je le za hip skrila za ograjo in se nato hitro vrnila k meni. Vzela sem malo kepico v naročje in dobila velik, moker poljub na nos. Mislim, da sem bila v tistem trenutku najsrečnejša oseba na zemlji in v vesolju. Tu se je najina zgodba pravzaprav šele začela.

Luna je čudovita jorkica z velikimi nagajivimi očkami, repkom, ki ne počiva, in vedno v gibanju – razen ko se, kakor tudi zdaj, ko to pišem, stiska k meni. Skupaj sva ves čas. Povsod me spremlja: po nakupih, v lokal, na potepe in druženja z domačimi in prijatelji, le v teater in službo, kjer še občasno pomagam, ne. Pogovarjava se tudi z očkami – ne sodeluje pa, če nosim očala. Občutek imam, da me povsem razume in točno ve, kakšne volje in počutja sem.

Po nasvetu sinov sva uspešno obiskovali malo pasjo šolo, v kateri sem se, iskreno, največ naučila jaz. Pravijo, da yorški terierji težko opravijo zaključni izpit, saj naj bi bili trmasti, kot znajo biti, težje vodljivi. Z obilo povezane ljubezni je nama uspelo. Dobro se razume z mucem in vsemi vnuki. Včasih si mislim, da bo kar spregovorila. Zaradi nje sem se (ponovno) naučila sprehajati. Ob našem ribniku poznava labode, račke in ptički nama vedno pripravijo čudovit koncert. Uživa, ko se v košarici z mano v vozi na kolesu in ima veter v 'laseh'.

Sedaj, po treh letih, jo že številni poznajo in naju imajo za Evo-Luno, tako da je celo čudno, če grem sama kam. Sin pravi, da sva si bili sojeni v vesolju. Iskreno povedano: zelo mi je in mi še pomaga. Je moja glavna terapija. Ni lepšega, ko se zjutraj (mislim, da ima budilko v ritki) stisne k meni in skupaj še malo zaspiva. Le katera bolj uživa? To je moja Luna, ki je SONČEK! Sije ves in vsak dan. Meni in vsem, ki jo poznajo.


Verjemite, kužek je tudi za razvoj otroka zelo pomemben, saj ga mimogrede nauči stvari, ki nam odraslim včasih ne uspejo: bližine, pripadnosti, povezanosti, potrpežljivosti, skrbi, ljubezni in predvsem odgovornosti do drugega. Če ste morda starejši, osamljeni, doživljate stiske, je vaš zdravnik lahko tudi kužek!

Besedilo: dr. Eva Dolničar Šivic, upokojena pediatrinja, lastnica čudovite psičke Lune // Fotografije: osebni arhiv

Liza - 36/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 36/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.