Prevajalka, igralka in režiserka Alenka Bole Vrabec je študirala primerjalno književnost in dramsko igro.

Začela je v Slovenskem mladinskem gledališču, a se je zaradi zdravstvenih težav posvetila prevajanju. Bila je strokovna sodelavka za gledališko dejavnost, kot mentorica je pomagala v številnih krajih na Gorenjskem, bila tudi direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, v Radovljici, kjer tudi živi, pa je ustanovila Linhartov oder, bila direktorica Linhartove dvorane … Prevaja predvsem špansko in južnoameriško književnost, veliko pa je prevajala tudi za Radio Slovenija.

Kakšna je bilanca kmalu 82-letnice?

Alenka Bole Vrabec: Navsezadnje sem zadovoljna z bilanco svojega življenja. Morda bi kdaj kaj spremenila, ampak človek ima načrte do tistega hipa, ko stopi onkraj. Če jih ima, je tudi ta prehod lažji.

Radi načrtujete, si postavljate cilje?

Alenka Bole Vrabec: To drži, lahko pa nekaj naredim povsem iz navdiha. Moje življenje teče po dveh tirih, kar zadeva poklic. Eden je igralski, drugi prevajalski. In če razmišljam, ne vem, ali se ne bi še enkrat odločila za ti dve moji ljubezni, ki se dopolnjujeta.

Lahko dobesedno rečemo, da gre za ljubezni, saj pravite, da gre pri prevajanju za neke vrste erotiko?

Alenka Bole Vrabec: Če nimam odnosa do avtorja, potem težko prevajam. Zato tudi nisem nikdar prevajala iz tehnične stroke, čeprav so mi prevode ponujali. Povedala sem, da lahko s svojo fantazijo stroj uničim, me pa to tudi ni zanimalo.

Ste v glavnem prevajali južnoameriško literaturo?

Alenka Bole Vrabec: To je posebna zgodba, ki se je začela po moji maturi, in to popolnoma naključno. Z vlakom smo se vozili v Split in v kupeju sta bila dva zelo prijazna zakonca, Nemca iz Aachna, on je bil doktor fizike, ona pa profesorica nemščine in angleščine. Mama je slučajno brala nemško revijo, ki se jih takrat pri nas niti slučajno ni dobilo.

Je takrat Jugoslavija bila še precej zaprta?

Alenka Bole Vrabec: Ja, leta 1955 smo morali imeti garantno pismo, če smo hoteli ven. Vem, da je moje prvo potovanje bilo kmalu po maturi v Švico. To je zame bil nov svet, odpirale so se mi druge kulture. In ker sem bila radovedna, so me pustili, da sem hodila po knjigarnah. Prvič sem bila v mestecu Huttwill, ki ni daleč od Berna, in tam sem se pasla med knjigami, kot bi šla na tratico nabirat rožice.

Če se vrneva k potovanju v Split, kaj se je v resnici takrat zgodilo?

Alenka Bole Vrabec: Nemca iz Aachna sta me povabila na obisk, ampak mislili smo, da je to bolj vljudnostno povabilo.

Ju niste vzeli resno?

Alenka Bole Vrabec: Mama, ki je že kot otrok živela nekaj let na Dunaju pri sorodnikih, ki so bili brez otrok, je govorila dunajsko nemščino. Bog ve, katero revijo je imela takrat v roki. Vprašali so jo, ali zna nemško, in seveda je mama znala zelo dobro nemško, res pa, da z dunajskim naglasom. Tako je stekel pogovor, od Kranja do Splita pa je dolga pot. Povabila sta me, da ju lahko obiščem, in tudi vprašala, kaj bom študirala. Rekla sem, da bom študirala primerjalno književnost. Povabila sta me, da če me to zanima, lahko pridem k njima, ker imata veliko stanovanje, nimata otrok in imata rada kakšnega gosta. Moja starša sta mislila, da je to res samo iz vljudnosti, potem pa je prišlo pisno povabilo. Izračunala sem, da je december najbolj ugoden mesec, ker takrat tudi na fakulteti ni bilo toliko obveznosti. Poslala sem jima odgovor in tudi prosila za garantno pismo. Pismo je prišlo ekspres priporočeno in potem smo dobili res občutek, da je to povabilo od srca, imeli pa smo težavo s tem, kaj takšnim ljudem, ki jih poznaš samo iz pogovora, nesti, pa tudi kaj sploh bi lahko takrat nesla.

Kaj ste jima nesli?

Alenka Bole Vrabec: Zaseko, kristal in idrijsko čipko, vsakega sem imela po malem. Ne glede na to, da so bile božične počitnice, sta oba delala in sem bila cele dopoldneve do kašnih štirih sama. Dolezalekova sta mi dala karto Aachna, mesečno vozovnico za tramvaj in sem se pasla po mestu, knjigarnah, aachenski katedrali, polnih izložbah, živžavu na mestnih ulicah … Med snežinkami nedaleč od katedrale je moški na kozarce igral sveto noč …

Alenka Bole Vrabec

Se vam je takrat ponovno odprl svet?

Alenka Bole Vrabec: Seveda, takrat pri nas ni bilo toliko knjig različnih tujih avtorjev, čeprav so zgodaj začeli prevajati dobro literaturo. Osebno pa sem bila že od doma navajena na dobro literaturo, saj smo imeli knjige iz zbirk Hram in Modra ptica. Evropsko klasiko, koliko je bila prevedena, sem spoznala v gimnaziji. Takrat sem si zapomnila ime dr. Vladimir Levstik, ki je bil izjemen prevajalec že pred vojno.

Želite povedati, če se vrneva na vaš obisk v Nemčiji, da ste se tam srečali s knjigami južnoameriških pisateljev?

Alenka Bole Vrabec: S knjigami še ne, zasvojil me je jezik. Namreč takrat so bili izjemno popularni mehiški filmi El Rio Escondido, La Malquerida, Mama Juanita (En dan življenja). Ti filmi so k nam prišli pozneje … Zame je to bila živa eksotika. Ko sem odhajala domov, sta me zakonca vprašala, ali si kaj želim. Mogoče sta mislila, da bom rekla kakšno dobro cunjico, a na tem področju nisem bila nič prikrajšanja, ker je mama imela tako dobro garderobo, da smo do moje mature predelovali njene obleke. Rekla sem jima, da če bi mi res rada kaj dala za spomin, naj bo to španski slovar in prve 'singl' plošče za učenje španskega jezika, grafično izjemno dobro opremljene. S tem sem prišla domov, potem pa sem začela brskati. Nekaj španskih knjig sem podedovala po mamini prijateljici, ki je bila Španka. Tudi če sva z mamo šli na Dunaj ali na Tirolsko v Lienz, je bilo mogoče knjige naročiti, čeprav niso bili prav navdušeni, če si naročil španske, ker je vedno bilo “maňana, maňana” (jutri, jutri) in knjig nikoli ni bilo v pričakovanem roku. Dunaj je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih prava zakladnica literature, zelo so bili na tekočem. Tako sem špansko knjižno zbirko s samo nekaj primerki kar lepo dopolnjevala, predvsem s klasiko, deloma pa tudi z modernimi romani. Tu sem tudi odkrila roman Japonca Junichira Tanizakija Sestre Makiokove, ki sem ga pozneje prevedla. Južno Ameriko pa sem začela odkrivati s pesnikom, prevajalcem in urednikom Cenetom Vipotnikom.

Pogovarjamo se o prevajanju, mar niste v resnici takrat želeli študirati igre?

Alenka Bole Vrabec: Ja, želela sem študirati igro, ampak doma so po maturi rekli odločen ne.

Ste bili živahna gimnazijka, navihana?

Alenka Bole Vrabec: Gotovo, da sem bila 'našpičena', nikoli nisem bila pri miru. Ko smo na gimnaziji imeli pustni ples, sem razparala pregrinjalo za zakonsko posteljo, ki je bilo iz etamina z zlatorumeno podlogo, in iz njega naredila egipčansko ogrinjalo. Mama je to pred očetom nekako skrila, povedala mu je, da je pregrinjalo dala na čiščenje, dokler nismo dveh kosov ponovno sešili skupaj.

Je bil oče strog?

Alenka Bole Vrabec: Ja. Tudi mama je bila stroga, a je bolj razumela moje eskapade.

Ste pozneje le študirali igro?

Alenka Bole Vrabec: Sem in v četrtem letniku akademije so naju z Branetom Ivancem povabili v Slovensko mladinsko gledališče, ki se je takrat ustanovilo. Študirali smo pravljico Kristine Brenkove, Princesa z modro vrtnico. Predstava je bila odplesana v indijski maniri. Takrat sem se velikokrat oglasila pri gospe Kristini Brenkovi, v uredništvu na Mladinski knjigi, in se z njo pogovarjali o moji vlogi. Posojala mi je tudi knjige, vedela pa je, da so se na radiu že slišali moji prevodi, včasih sem celo napisala kakšno štorijo ali reportažo.

Kakšno reportažo?

Alenka Bole Vrabec: O obisku Festivala francoskega narodnega gledališča v Avignonu, kamor nas je – Ireno Prosen, Jožeta Rodeta in mene – julija 1959 poslala igralska akademija. Tistih 14 dni v Provansi je bilo zame novo okno v svet. V papeški palači so bile tri veličastne predstave: Brechtova Mati korajža, Strindbergov Erik XIV in Umor v katedrali.

Ste imeli srečo, da so se vam okna v svet odpirala?

Alenka Bole Vrabec: Tista Provansa je bila enkratna. Spali smo v internatskih samostanskih spalnicah, po 50 punc v eni, ampak bilo je lepo. Dopoldne so bila predavanja predvsem o francoskem gledališču, o naših izkušnjah. Naša skupina iz takratne Jugoslavije je bila edina, ki so jo poslale akademije iz Beograda, Zagreba in Ljubljane, drugi študentje iz vsega sveta, skupaj nas je bilo 500, pa se z gledališčem niso poklicno ubadali in so morali plačati določen prispevek. Popoldne so nas z avtobusi vozili po okolici, ogledali smo si Orange, Nimes, Les Beaux, Arles … Še danes mi je žal, da takrat nisem pisala dnevnika … A domov sem prinesla prvo francosko kuharico.

Mar zbiranje kuharic ne sodi tudi med vaše hobije?

Alenka Bole Vrabec: Kuharic imam čez 200, ampak ne takšnih, ki vsebujejo samo recepte. Recimo imam Cezannovo kuharico, Proustovo, kuharico o skladateljih … Zbirala sem vse mogoče zadeve, oče pa mi je potem, ko se je že malo sprijaznil, da sem šla na akademijo, rekel, da moram vzporedno z akademijo še naprej študirati primerjalno književnost, ki sem jo vlekla do sedmega semestra, da ne bi izgubila otroškega dodatka. Rekel je, da se bom, če bom izgubila dodatek, morala kar sama živeti. Potem smo bili po cele dneve na akademiji in nisem več mogla vzporedno študirati.

Ste zaključili študij igre?

Alenka Bole Vrabec: Sem, ja, v življenju pa ostaja oboje, prevajanje in igra.

Vsa ta leta še vedno dodajate izkušnje, znanje …?

Alenka Bole Vrabec: Moram reči, da še kar dodajam. To, da obiskujem tečaj italijanščine in francoščine, je v bistvu igračkanje na starost. Ko smo bile punčke, smo se dolgo igrale s punčkami. Mama me je pri 13 letih videla z Dostojevskim v roki, pa mi je rekla: “Otrok božji, pusti tega fantka pri miru.” Moram povedati, da imam na vsako obdobje v življenju lepe spomine. Pod preprogo po navadi nisem nič pometla, tisto je šlo z vetrom. So mi pa na povsem navadnem pregledu ugotovili, da imam zasenčena pljuča, ko sem bila tretjo sezono v 'Mladincu', in je bilo treba to sanirati ter izpreči. Takrat sem res začela bolj prevajati. Kristina Brenkova je bila zadovoljna s predstavo in potem me je nekega lepega dne vprašala, ali bi nekaj prevedla iz nemščine. Glede na to, da sem španščino delala s pomočjo nemških učbenikov in sem pogovorno nemščino obvladala že prej, sem seveda privolila. Šlo je za knjigo Sadako hoče živeti, ki je zame ena najboljših zgodb o Hirošimi.

Je to prva knjiga, ki ste jo prevedli?

Alenka Bole Vrabec: Ja, to je moja prva prevedena knjiga.

Kako zdaj, ko ste po 47 letih osvežili prvotni prevod Márquezovih Sto let samote, doživljate svoj prvi prevod?

Alenka Bole Vrabec: Vmes so bili tudi ponatisi, ampak nikdar nismo posegali v tkivo, da bi kaj zelo popravljala. Zdaj sem šla vnovič od črke do črke in videla, kje sem ga kaj polomila. Normalno, ne samo, da sem bila mlada in še malo neizkušena, virov za pomoč ni bilo. V roke smo pa Slovenci Garcio Márqueza dobili zelo zgodaj, celo prej kot veliki jeziki. Potem sem videla razstavo inkovskega zlata v Kölnu, ko sem pri neki družini blizu Kölna delala kot varuška. Mislila sem, da bom varovala kakšne majhne otroke, pa sem bila družabnica študentke gledaliških znanosti! Z njo sem prepotovala skoraj celo zahodno Nemčijo.

Ste na potovanjih želeli čim več videti, preizkusiti, spoznati?

Alenka Bole Vrabec: Kar se je dalo, divje sem brala tudi potopise in v nemščini jih je bilo veliko, tudi o Južni Ameriki. Za ta potovanja in vse, kar sem profitirala na Dunaju, moram reči, da sem zelo hvaležna staršem in dunajskemu sorodstvu, ki je zdaj žal pokojno. Dosti je že, da sem lahko bila pri njih tri tedne in se potem sprehajala po parkih, knjigarnah, teatrih in razstavah. Kamorkoli sem šla, sem si rada ogledala tržnice, pokopališča, znamenitosti … Seveda je bilo kjerkoli treba iti tudi tja, kjer utripa življenje domačinov. Mož mi je za 70. obletnico kupil potovanje po štirih deželah: Mehiki, Gvatemali, Hondurasu in Belizeju. V skupini sem bila seniorka, vodja ekspedicije pa je bil Radovljičan Janez Pretnar, ki dobro pozna Južno Ameriko. To je bilo imenitno potovanje. V Puebli smo bili malo dalj časa, seveda sem tudi tam hodila po knjigarnah, zvečine pa smo se nekateri uživaško potepali po mestu, medtem ko so drugi osvajali ognjenike. Na tržnici sem zagledala metrski cimet in odločila sem se, da bom kupila štiri metre, pa me je cimra vprašala, kam bom to dala, glede na to, da kovček ni dolg en meter. No, potem sem kupila polmetrske palice cimeta - za pušeljc v kuhinji.

Gre pri prevajanju zgolj za dobesedni prevod besed?

Alenka Bole Vrabec: Še nekaj drugega je pomembno. Poznavanje značaja dežele, iz katere je avtor. Ko mi je Cene Vipotnik dal v branje prvo knjigo o Južni Ameriki, El Indio, sploh nisem bila nič presenečena. Ne vem, od kod mi to. Ko sem prebirala prve romane iz Južne Amerike in potem iz Španije, sem imela občutek, da sem tam doma in me nobena stvar ni v ničemer presenetila, nič v magičnem realizmu mi ni bilo tuje, vse mi je bilo blizu. Prevajala sem z velikim užitkom, pa tudi s premori negotovosti, ko mi metafora in ritem nista stekla. Zasvojila me je tudi knjiga z majevskimi freskami v Bonampaku, ki je sijajen dokument majevske kulture v dobi razcveta. Za obiskovalce je zdaj jama zaprta, ker so freske začele propadati. Vanjo popeljejo kdaj pa kdaj le kakšen visok državniški obisk, ki je v Mehiki.

Ste z leti vse bolj radovedni?

Alenka Bole Vrabec: Več ko človek ve, bolj misli, da premalo ve. In nobena stvar te pravzaprav ne sme tako presenetiti, da bi te zabila v tla. Tega sebi niti ne dopustim. Malodušja ne maram. Saj se marsikdaj zgodi tudi kaj hudega, kakor tudi lepega, kot so recimo priznanja. Moram reči, da sem priznanj vesela, so pa obenem velika obveza.

Katero priznanje v življenju vam največ pomeni?

Alenka Bole Vrabec: Da sem postala častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev. Medaljo si lahko pripnem tudi zato, da sva z možem gojila in obdržala dober zakon. Brez moža ne bi mogla nikdar toliko doseči, kot sem. Ne bi imela časa. Vedno je bil tudi prvi bralec, prvi kritik, glede na to, da je zbiralec knjig in sam strastni bralec. Samo na stolu sem se obrnila, ko je šlo za vojaške čine ali s politiko obarvana dejstva, in sem imela živ slovar z odgovorom vred. Imava veliko skupnih točk, različnosti pa z razumevanjem tolerirava. Predvsem nikoli nisva bila drobnjakarska, oba imava rada humor in marsikatero težavo sva premagala z njim.

Ste si v življenju kdaj pomagali tudi z modrostmi avtorjev, ki ste jih prevajali?

Alenka Bole Vrabec: Pomagala ravno ne, vsak avtor je bil zame nova oseba, ki sem jo spoznavala, odkrivala skozi njegovo tkivo, tkivo knjige in se dokopala do novih obzorij. Mogoče mi je v življenju bilo marsikaj prihranjeno, predvsem je velik dar to, če ti je poklic tudi konjiček, kar velja za igro in prevajanje. Delo ni nikoli enako, sploh pa ne dolgočasno, četudi včasih mukotrpno, dokler se ne izviješ iz slepe ulice. A to moč je treba gojiti. Ko sem se upokojila, sem uradno postala upokojenka, energija pa me ni zapustila. Na 50. obletnici mature, ko so se nekdanji sošolci v šali pritoževali, kako jim je kdaj dolgčas in ne vedo, kaj bi, sem rekla: “Fantje in punce, res ne vem, kaj je dolgčas!”

Foto: Goran Antley

Liza - 49/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 49/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.