Specialistka za financiranje in osebni proračun Ana Vezovišek pomaga ljudem pokazati pravo pot ravnanja z denarjem. V podjetju Vezovišek & partnerji strankam pomaga pripraviti individualni načrt financiranja in namesto njih krmari mimo finančnih pasti ter poskrbi, da se varno zadolžijo. Svoje znanje in izkušnje je zapisala v knjigi Na pomoč! Kako naj ravnam z denarjem?

Se je za varčevanje res dovolj le odločiti?

To je osnova, začeti pa moramo že pri otrocih. Naši otroci se namreč učijo od nas. Varčevanje je pomembno, ampak za vsakim varčevanjem mora stati načrt. Ljudje rečemo: "Saj nekaj varčujem." Pa niti ne vemo, koliko bi morali privarčevati in kakšen je primarni cilj. Če nimaš primarnega cilja, se slej ko prej zgodi, da pride do neke težave in rečeš: "Ta denar bom uporabil."

Je veliko pasti do smiselnega varčevanja?

Če že otroke naučimo, da morajo varčevati za določen cilj, da so potrpežljiv in da ni vse dosegljivo čez noč, potem lahko tudi, ko odrastejo, tako razmišljajo. Odrasli prevečkrat mislimo: "Želim si nov avto, jutri ga grem kupit." Če imamo privarčevano, kar je zelo redko, ga kupimo ali najamemo posojilo, če pa ne gre s posojilom, gre z lizingom, in imamo avto, ne glede na to, ali bi si ga lahko privoščili.

Ponudbe so zapeljive, vse deluje dostopno, čeprav zadnja leta ni več ravno tako.

V tem je težava, nikoli ne smeš računati na državo, delodajalca. Zagovarjam, da se je v tem smislu treba ozreti na Američane, ki imajo to veliko bolje urejeno. Ko se pogovarjamo, da bi človek moral dajati na stran najmanj deset odstotkov, oni govorijo o dvajsetih ali več odstotkih. Slej ko prej bomo šli v pokoj, lahko zbolimo in nam privarčevan denar še kako pride prav. O tem tako sploh še ne razmišljamo.

Ne glede na to, kako visoko si, ne moreš računati, da boš vedno visoko, moraš poskrbeti za to, da boš, tudi če padeš, vedno preživel. Počasi je treba spremeniti navede in vzorce, potroš­njo, nagnjenost, da ničesar ne preračunamo. Vajeni smo, da nas denar večinoma kontrolira. Zato učimo, da vsakemu evru damo svojo nalogo. S tem, ko mu daš nalogo, bo šel res tja, kamor si ga usmeril. Če tega ne naredimo, si sam izbere, kam bo šel.

Mislite torej, da denar, s katerim razpolagamo, razporedimo?

Velikokrat ugotovimo, da manjši so prihodki, bolj varčno in racionalno ravnamo z denarjem. Večji kot so prihodki, večje so želje, potrebe, večji so dolgovi. Težava je, ker želimo vse imeti in nas je sram povedati, da varčujemo. Ljudje se ne zavedajo, da zadolževan­je povzroča stres. Ne moreš zapustiti delovnega mesta, ker imaš posojilo, ne moreš se pogajati za višjo plačo, ker tudi delodajalec ve, kakšne obveznosti imaš.

Kaj naj družinica, ko je plača doma, naredi?

Prvo pravilo je, da morajo dati deset odstotkov na stran, za dolgoročne in srednjeročne cilje, potem plačamo tiste polož­nice, ki so res za plačat, nato si določimo budžet glede na posamezno kategorijo ter pogledamo, koliko imamo za trgovino, za uživanje, za prevoz, otroke. Mi pa si po navadi kupimo tisto, kar si hočemo, in položnice plačamo, ko pridejo ali celo malo zamudimo in nam za varčevanje zmanjka.

Potem pride registracija, ki ni tako velik znesek, morda je treba na avtu še kaj popraviti in rečemo: "Nimam, a lahko na obroke?" Tako se začne. Težava je, da se v družinah pogosto ne pogovarjajo o denarju, iz izkušenj tudi vem, da partnerja drug za drugega pogosto niti natančno ne vesta, koliko imata prihodkov. Pogosto rečejo: "Ti imaš čez trgovino in otroke."

V redu je, če sta preračunala, da je ta del plačevanja sorazmeren. Ni pa pošteno, da nekdo za družino plačuje bistveno več kot drugi in si na ta račun daje denar na stran, tako da partner tega ne ve. Zagovarjam pa tudi, da si v partnerstvu mora vsak nekaj privoščiti, ne glede na to, kakšni so prihodki.

Dogovora, da se denar daje na stran, se je treba tudi držati. Na kakšen način?

Tudi nad tem moramo imeti nadzor. Nismo vajeni voditi družinskega proračuna, se pravi, da si nikoli ne zapisujemo, kam gre naš denar. Večino ga porabimo in šele na koncu meseca preverimo, koliko ga še imamo, ko je lahko že prepozno in gremo v limit. Koliko denarja imamo na razpolago, moramo vedeti sproti, dnevno. Žal pa je tako, da se zavedamo, da nekaj ne delamo prav in nas je strah pogledati, kaj ne delamo prav. Najtežje je prvič, ampak ko gremo počasi ven iz tega in nimamo več tisoč evrov dolga za limit, je občutek povsem drugačen.

Koliko rezerve bi naj imeli na računu?

V povprečju šest do devet mesečnih povprečnih izdatkov, ampak ne v naložbi, denar mora biti takoj dostopen. Ljudje pri najemu stanovanjskega posojila najamejo kredit do maksimuma in potem nimajo zlate rezerve. Vedno moraš najprej imeti zlato rezervo in šele potem iti v določeno financiranje, ker veš, da če izgubiš službo, v pol leta lahko najdeš novo in tako črpaš sredstva iz rezerve. Res pa je tudi, da ljudje mislijo: "Šel bom tja in tam in mi bodo pomagali." Dostikrat je za to prepozno.

Kaj še moramo vedeti o svojem družinskem proračunu?

Ključno je to, da moramo imeti nadzorovano porabo in vedeti, kam gre naš denar. Ko vemo, kam gre naš denar, lahko delamo na tem, kje so naše rezerve. Ne glede na to, kakšne prihodke imamo, se bo vedno našla kakšna rezerva. Res so ekstremi, ko ima nekdo 300 evrov pokojnine, ampak če gre za normalen prihodek, se rezerva lahko vedno najde.

Recimo?

Imamo določene razvade, navade, s katerimi se nočemo soočiti, kot je recimo kajenje, kavice ... Če imamo recimo 700 evrov prihodkov in pokadimo dve škatlici cigaret na dan, hitro ugotovimo, da ne moremo imeti rezerve. V taki situaciji se vprašaš: "Je to res več vredno, kot da bi imel kaj drugega v življenju?" Od nas je odvisno, ali bomo spremenili te navade ali ne. Ugotav­ljamo, da 20 odstotkov svojih prihodkov damo za nekaj, kar nam ne prinaša zadovoljstva. Se pravi, da damo za nekaj, za kar ne vemo, kam smo dali.

Bralci Lise se lahko obrnejo na osebno svetovalko Ano Vezovišek z vprašanji, ki zajemajo osebne - družinske finance. Za vsa vprašanja in zanimanja o osebnih ali družinskih financah ji lahko pišete na elektronski naslov: ana@vezovišek.si

Vas zanima tudi:

Lisa - 32/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 32/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.