"Prehojenih 2.624 kilometrov je posebnost, ki se ljudem zdi zanimiva, je tisti trenutek, ki jih pritegne, da lahko na mojih predstavitvah zvedo tiste druge zgodbe, prave zgodbe, ki nas naredijo za prijatelje," pove Velenjčan Igor Gruber, ki se je odpravil na pohodniško pot Via Alpina, speljani čez osem evropskih držav, vključno s Slovenijo. Med 107 dnevi je med drugim opravil tudi pot sestopanja v svoje srce.

Koliko je od tega, kar ste se podali na pohodniško pot Via Alpina?

Igor: Začel sem lani, 6. junija. Želel sem narediti nekaj posebnega zase, saj so za mano bila kar naporna leta v službi, povezana s stresom in podobnim. Organsko sem začutil, da želim na pohod, imel pa sem tudi izkušnjo s slovenske planinske poti, ki sem jo pred osmimi leti enako prehodil. Vedel sem, da gre za temeljit odklop, počitek in sem tudi v tej smeri razmišljal.

Ste s pohodom želeli preveriti svoje meje?

Igor: Ko si zadaš kakšen projekt, razmišljaš tudi o tem, da bi presegel nekaj, kar si že naredil. Je pa daleč od tega, da je to bil tisti prvi in edini razlog: da bi si dokazal pred svetom, da sem sposoben to narediti. Eno je bilo to, da nekaj mesecev kakovostno preživim v naravi in se popolnoma lahko posvetim fotografiji, ki je ena od mojih ljubezni. V takšni kombinaciji to skupaj zelo lepo skupaj funkcionira.

Ste med potjo spoznali kaj novega o sebi?

Igor: Že sama samota, tišina in prekinitev vseh informacij, s katerimi se dnevno polnimo, povzroči, da se razburkane gladine duše malo umirijo in potem začnejo ven prihajati stvari od nekoč, ko nekaj ni bilo v redu.

Spontano se začne dogajati čistka, naprej dobivaš stvari, s katerimi se je treba ukvarjati, ker se nimaš kam umakniti, ne misli zamotiti s čim drugim. Tam si sam s seboj, misli lahko za nekaj trenutkov porineš na stran, ampak čez pet minut ali čez pol ure pridejo ponovno in rečeš: "Okej, kaj me tu tišči, s čim se moram soočiti?"

Ko si tam nekje daleč v hribih, nisi tako vpet v vsakodnevno doživljanje, še posebej prek intenzivnih odnosov, in potem malo pozabiš na dnevne napetosti ali nove rane, lažje se soočaš in nisi toliko prizadet. Mogoče na vse skupaj več ne gledaš iz pozicije prve osebe in tudi vidiš, kaj si naredil narobe v odnosu, kje delaš napake in da krivice mogoče nisi doživel le ti. Se pravi, da tudi sam povzročam – zavedno in nezavedno – takšne in drugačne reakcije. Takšna spoznanja so za odnose gotovo zelo zdravilna, predvsem če si priznaš in odpustiš, razčistiš in pozneje to preneseš v odnose.

Ste na realnost, ki jo živite, po pohodu gledali drugače?

Igor: Po 107 dneh na poti sem marsikaj spoznal, motile pa so me že prej določene stvari. Menim, da marsikje drvimo v napačno smer, a se tega niti ne zavedamo. Tukaj sem šel prek same poti odrekanja, kar takšna pot je, ker nimaš vsega luksuza, ki si ga v vsakodnevnem življenju privoščimo, a smo na koncu še nezadovoljni. Gre za povsem osnovne stvari, kot je topla voda, mehka postelja ...

Jemljemo te stvari za samoumevne?

Igor: Vseh teh stvari, ki jih imamo, sploh ne opazimo, zdijo se nam samoumevne, kar je velika škoda. Če se ti nekaj zdi samoumevno ali celo zasluženo, potem tega res več ne znamo ceniti in nismo hvaležni. Če pa tega ni, potem vse stvari ne doživljamo kot dar, kar dejansko so. Če pa niso dar, pomeni, da so moje in si jih lastim, kar pomeni, da jih zelo težko delim z drugimi.

Egoizem je tihi uničevalec današnje družbe v smislu, da nas drugi ne zanimajo, le da je nam v redu. Če pogledamo, kako se gradijo hiše, povsod okoli so ograje. Nismo pa edini v tem, recimo v Franciji na napis 'privat' naletimo praktično vsepovsod, še celo sredi gozda. Smo kar na dobri poti v to smer, ki te dokončno oropa tistega človeškega.

Potem smo kar naenkrat sami v svetu, okrog nas je vse narobe, za nič nismo krivi, na nič ne moremo vplivati, ker smo osamljeni in svet doživljamo v osami. Sicer imamo potrošniške pravice, po drugi strani pa imamo zelo veliko, če smo složni in se množica organizira proti medijem, politikom, čemurkoli. Ampak v današnjem svetu ni nekoga, ki bi znal ljudi med seboj povezati in jih usmeriti.

Že v družini imamo težavo z odtujenostjo s seboj in z družino. Družine razpadajo, širše družine so še v večji krizi, da ne govorimo o odnosih s sosedi, kjer se mogoče na videz poznamo, da bi pa imeli skupno dogajanje v kraju in iz tega gradili državo navzven, nimamo. Ne bom rekel, da je povsod tako. Ko sem hodil po Sloveniji, sem naletel na vasi, kjer še živijo po starem, pristno, prijateljsko in povezano.

Drži, da so ljudje v hribih med sabo bolj povezani?

Igor: To drži, sploh na takšni poti, že po zunanjosti na neki način prepoznaš ljudi, ki so bili dalj časa v naravi.

Po čem?

Igor: Po hoji, ker je hoja na dolge proge drugačna, kot če greš v hribe za en dan. Med drugim gre tudi za varčevanje energije, ker ne moreš biti razsipen in pokazati vsega v enem dnevu, potem pa tri dni počivati. Tega si v hribih ne moreš privoščiti, saj je naslednji dan je nova pot, zato hodiš na malo bolj varčevalen način. Tako, ko gledaš te ljudi, vidiš, da stopajo bolj mehko.

Po drugi strani lahko tudi rečem, ko si že nekaj časa na poti in si šel skozi vse duševne, notranje preizkušnje, se vzpostavi mir, ki ga je tudi začutiti iz izžarevanja z obraza, oči ... In se hitro najdemo, tudi prepoznamo med seboj in pogovor gotovo steče. Tudi če izvzamem večdnevne pohodnike, smo v naravi, ko pustimo za seboj dolino, gotovo bolj odprti za kakšne pogovore. Sprva z bolj lahkotno temo, ki se po navadi začne se z vremenom, potem pa gre bolj v globino.

Koliko je pot Via Alpina dolga?

Igor: Uradna dolžina Via Alpine je 2.624 kilometrov, sam pa sem s pomočjo GPS-ja izračunal okrog 2.640 kilometrov, mogoče tudi več, ampak sem raje zaokrožil navzdol, da je okrogla številka pa tudi zaradi težav z baterijami.

Kako se je odzivalo vaše telo na tako dolgi poti?

Igor: V smislu gorništva, gorniške motorike ter gorniških izkušenj nisem začetnik. Gotovo pa je za telesno kondicijo treba redno skrbeti. Tu notri se ravno ne najdem toliko, če izhajam tudi iz dela, ki ga opravljam v glavnem sede za računalnikom. V naravo me v glavnem pelje narava sama in doživljanje narave, nikakor zgolj gibanje, rekreacija.

Ko je kaj novega, neke avanture, odkrivanje novih stvari, vznemirljivost, radovednost, je to tisto, kar mi daje zagon, motivacijo, ki potem tudi preseže telesni napor. Telo pač mora slediti tistemu, kar si si zamislil. Je pa pomembno, da se na začetku preveč ne zaletimo, da damo telesu čas, da se prilagodi na nove razmere, na vsakodnevno gibanje, in ne pretiravamo. Kar se hitro lahko pojavijo kakšna vnetja, s poškodbo tetiv in pokostnic pa si lahko pokvarimo ali onemogočimo prihod na cilj. Čez 14 dni, tri tedne se telo že prilagodi.

Če poslušaš telo, ti da jasno vedeti, ali je pripravljeno. Zelo pomembno je tudi dovolj spanja. V glavnem sem hodil kar hitro spat, najpozneje ob desetih zvečer, in začenjal zelo zgodaj zjutraj: ob petih, šestih. Je pa na nižjih hribih, na teh poteh težava z zajtrkom, ker je pred sedmo v kočah težko dobiti zajtrk, razen na nekih višjih vrhovih, kjer je treba zjutraj zgodaj začeti. Na poti sem v 107 dneh izgubil 18 kilogramov, saj je bil vnos kalorij gotovo manjši kot poraba.

Koliko ur na dan ste hodili?

Igor: Manj kot osem ur skoraj ne, hodil pa sem tudi po 14, 16 ur, če je bilo treba.

Glede na to, da pot vodi skozi različne države, ste se srečevali tudi z različnimi kulturami?

Igor: Ja, pot gre večinoma po meji, zbudiš se v Italiji, spat pa greš v Švici ali Franciji, naslednji dan greš ponovno čez naslednji prelaz v novo dolino, kjer so nove navade. Vsaka dolina je svet zase, imajo drugačen jezik, navade, predvsem pa se gotovo spremeni znamka piva.

Ste si za odžejanje privoščili pivo?

Igor: Pivo je bilo dnevna nagrada, praškov ali drugih pripomočkov za regeneracijo pa nisem uporabljal.

Kaj se je v vašem življenju po vrnitvi v Velenje spremenilo?

Igor: S tem, da sem spremenil sebe, se je spremenil tudi svet. Osnovno počelo mojega pohoda je bilo, da sem videl, da je možen popolni mir, doseči nenavezanost na stvari, ki jih uporabljamo vsak dan, recimo na prho, posteljo ...

V vsakdanjem življenju smo zelo nagnjeni k temu, da potrebujemo občutek varnosti. Ko imamo nekakšen ritem ali urnik, smo ujeti v navidezen občutek varnosti, čeprav še zdaleč ni tako. Nikoli ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo na cesti ali kjerkoli, tako da nismo tako varni, kot je na prvi trenutek videti, še posebej pa to pride do izraza v naravi, ker tam nimaš popolnoma nobene kontrole in je vsak korak v bistvu korak v neznano. Ne veš, kje boš spal, jedel, za osnovne stvari, za katere v vsakdanjem življenju natančno vemo in imamo splanirano.

Tudi če imaš generalni načrt in veš, da je do koče šest ur, ne veš, ali boš res hodil do koče šest ur. Lahko da boš hodil osem ali deset ur, ker je vse ena velika neznanka. To je treba sprejeti, če pa ne sprejmeš tega, da je vsak trenutek velika neznanka, v katerem se seveda lahko čutiš, si hvaležen, vesel, je potem v tem težko uživati. Ko pa enkrat to sprejmeš, se prepustiš, izročiš bogu ali sreči, karmi, kakorkoli kdo to že imenuje, si ne želiš, da bi situacijo obvladoval do popolnosti.

Igro Gruden

Ste prišli do zaključka, da nas naša potreba po obvladovanju življenja omejuje?

Igor: Gotovo, saj ravno zaradi tega včasih nismo sposobni narediti kakšnega koraka. Naredimo si kvadratek svojih mej in se potem vedno znova gibljemo znotraj istih okvirjev. Sami sebe v glavi omejimo, si naredimo zlato ječo, v kateri se počutimo dobro, po drugi strani pa nas to utesni, zajezi in ne napredujemo v mentalnem, duhovnem in socialnem smislu, zapiramo se in s tem tudi omejimo.

Po drugi strani pa se nam dogaja, da imamo težnjo po povezovanju, odprtosti, ker je v človeka položena socialna dimenzija. Vseeno ne vstopamo v odnose s soljudmi, ki so vedno rizični, ker ne vemo, kako bomo sprejeti, in po našem obstaja nekakšna nevarnost. Potem – namesto da bi vstopali v prave odnose, ki nam omogočajo rast, s čimer bi sicer tvegali, čeprav bi nas to napolnilo, osrečilo in zadovoljilo – si raje izberemo bližnjico: enostavno potešitev in gremo na spletne strani, da pogledamo, kaj se dogaja z našimi kolegi, prijatelji ter mislimo, da smo z njimi povsem povezani in si na nekakšen način površinsko napolnimo socialno bazo. Tako se nam zdi, da smo v to smer nekaj naredili, smo povezani in srečni.

Pa ni tako, že naslednji dan smo ponovno nezadovoljni in potrebujemo vse več všečkov. Namesto da bi se v nekaj odnosov popolnoma vživeli, živimo zelo površinsko s kupom virtualnih odnosov, ki nas globinsko nikoli ne zadovoljijo. Životarimo nekje površinsko, vase trpamo vse več informacij, ki so popolnoma odveč. Večinoma gre za polnjenje naše socialne praznine, ki nastaja zaradi neizpolnjenih ali nepristnih realnih in poglobljenih odnosov, zaradi česa je tja treba nekaj dati, saj je to naša notranja zahteva.

Sta bila z ženo ves čas vašega pohoda v stiku?

Igor: Z ženo sva že imela podobno izkušnjo pred osmimi leti, ko sem hodil 24 dni po slovenski planinski poti. Oba sva doživela, da se je odnos zelo izboljšal, osvežil in sva po tistem bila bolj povezana kot prej, čeprav nisva bila skupaj.

Zakaj vaju je po vašem 'ločenost' povezala?

Igor: Eno je, da se v vsakdanjem življenju gibljemo v varnih okvirih, potem se oseb ob sebi niti ne zavedamo, ker se nam zdijo samoumevne. Če pa nekdo vsak dan hodi po neznanem terenu, gor in dol po hribih, kjer so najrazličnejše nevarnosti, ki so iz varnega okolja videti še bolj strašne, te to spodbudi, da o tem človeku več razmišljaš, v smislu, kje je in kaj se mu dogaja.

Po drugi strani so mobilna komunikacijska sredstva omogočala, da sva se z ženo slišala skoraj vsak dan, bodisi prek Skypa ali po mobitelu. To še zdaleč ni možno enačiti s komunikacijo iz oči v oči, ampak če je to edino, kar imaš v danem trenutku, pač izkoristiš. To je veliko bolje kot nič, gotovo pa veliko manj kot iskren dotik ali poljub.

Kako so vama šli ti pogovori?

Igor: To so bili kar dolgi pogovori in sva se morala tudi naučiti, kako se po telefonu pogovarjati. Z besedami je bilo treba nadoknaditi tisto, česar se ni videlo, doživljalo, prvih 14 dni sva se kar lovila okrog tega in bila tudi razburjena. Potem sva ugotovila, da morava biti bolj pozorna in nekatere stvari natančneje obrazložiti, ker ni dodatnih informacij, ki jih v vsakdanjem življenju dobimo s komunikacijo, in vse to je treba izraziti z besedami.

Približno vsakih 14 dni sva se videla tudi v živo. Domov je odnesla opremo, čevlje, ki so šli domov na popravilo, obleke na temeljito pranje, prinesla mi je novo opremo glede na potrebe in vremenske razmere, ki so me čakale. Skratka šlo je za osnovno oskrbovanje, zelo vesel pa sem bil tudi kakšnih kulinaričnih pozdravov iz Slovenije.

Čeprav moram povedati, da sem na poti kar precej užival tudi kulinarično. Všeč mi je, da kulinarika v kočah sledi lokalni ponudbi in ti poleg tradicionalnih državnih specialitet poskušajo ponuditi krajevno posebnost. Ker sem pogrešal ženo, sem znal veliko bolj izkoristiti trenutke, ko sva bila skupaj. To me je nekako potiskalo na začetek najinega odnosa.

V katerem smislu?

Igor: Lahko rečem, da sem se vrnil nazaj, v čustvena stanja z začetka najinega odnosa. Prvi del duhovne ali čustvene poti je, da razrešuješ to, kar ni bilo v redu, kar ti je obležalo na duši, ko se te informacije umirijo, začnejo prihajati pozitivne stvari: lepi spomini, dogodki, za katere niti nisi več vedel, da se jih še spomniš in jih ozavestiš, se jih spomniš in podoživiš, kar je drugi del te poti.

Vonj je zanimiv organ, ki te vrne leta in leta nazaj, mogoče dosti bolj kot drugi stimulansi. Z njim osvežiš dogodke, tudi lepe stvari. Ko se z nekom ponovno srečaš, si mnogo bolj prisoten s celotnim žarom, medtem ko smo v vsakodnevnem življenju napolnjeni z vsakodnevnimi informacijami, problemi, skrbmi, stresom in je doživljanje skupne preteklosti in celotne zgodovine odnosa zelo okrnjeno. Če bi se zavedali, da je to oseba, ki nas neizmerno ljubi, ki je v življenju naredila že zelo lepe stvari, to, da se zdaj ne moreva dogovoriti, kaj bo za kosilo, sploh ni bistvenega pomena.

Kaj želite ljudem posredovati o pohodnih izkušnjah?

Igor: Poleg tega, da ljudem po Sloveniji predstavljam svojo pot, bo izšla tudi knjiga s podatki o sami poti in fotografijami, ki so glavni medij, anekdotami, mislimi o naravi in življenju, dodal sem še namige in nasvete, kako se lotiti pohodništva na daljše ture, izšel pa bo tudi DVD. Film je podkrepljen z informacijami o poti in prigodah, ki so se mi dogajale, ter tudi s povsem osebno platjo: vprašanji o svetu, naravi. Gre za celovito predstavitev poti: za fizično pot iz Monte Carla v Trst prek kompletnih Alp, seveda s čudovitimi fotografijami narave. Predstavljam tudi svojo pot sestopanja v svoje srce in prek tega seveda tudi v odnose z ženo.

Kdaj bo knjiga izšla?

Igor: Naročila sprejemam prek Facebooka, financiranje pa poteka prek prve slovenske spletne platforme za množično financiranje Adrifund, na katerem ljudje prispevajo določen znesek in za nagrado dobijo knjigo ali DVD. Knjiga bo šla v prodajo najpozneje s 1. avgustom. Bo pa kar zajetna, formata A4, z ogromno fotografij na 300 barvnih straneh.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: osebni arhiv.

Lisa - 29/2016

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 29/2016

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.