Da je od dobrega vedno lahko še kaj bolje, se zaveda tudi hip hop plesalec, plesni učitelj in koreograf Marko Stamenković, ki se za svoj plesalski prostor pod soncem bori v Londonu. Poleg tega, da poučuje ples, hodi na avdicije in tudi snema, se bo kmalu začel pripravljati za svetovno plesno turnejo. Zaveda se, da ni dovolj, če je zelo dober v učenju koreografij in je zato, da lahko uživa, pritiska na 'play', posluša dobro glasbo in se zraven premika, pripravljen vložiti vse.

Javnost vas je spoznala, ko ste se s plesno skupino Allthat udeležili tekmovanja Slovenija ima talent. Je to tudi za vas bil prelomni trenutek?

Je, takrat sem prvič sploh lahko predstavil svojo koreografijo, ker sva jo z Miho Matevžičem, ki zdaj živi v Kanadi, sestavljala skupaj. Sedel sem doma in gledal Talente, rekel sem: "Dajmo se prijavit, organizirajmo ekipo."

Poklical sem Miho, pa ni bil ravno navdušen: "Saj veš, kako je v Sloveniji, to ni tako, kot ko gledaš talente v Ameriki, drugače je." Zdelo se mi je smiselno, da vseeno nekaj naredimo, sploh glede na to, da je bila prva sezona Talentov. Sestavili smo 'ekipco', midva sva delala tudi koreografije in odziv je bil zelo dober. Za naju to ni bilo nič novega, ker sva že prej ves čas to delala. Mislil sem si: "Čakaj malo, to delam že 13 let, saj ni nič novega."

Kaj se je potem na Talentih zgodilo?

"Televizija, ki je dostopna in te lahko vidi veliko ljudi. Sicer te na tekmovanjih lahko vidijo sodniki in prisotnih tisoč, dva tisoč ljudi, kar je vse. Že prej smo precej plesali na televiziji pri Mariu in v videospotih, le da takrat pozornost ni ravno usmerjena na plesalce, temveč bolj na pevce, voditelja ... Na Talentih pa so reflektorji bili usmerjeni prav na nas plesalce.

Ste o tujini začeli razmišljati po Talentih?

Takoj po Talentih mi je bilo doma še dobro, ker sem imel več dela. Že pred Talenti sem poučeval in tudi plesal v gledaliških predstavah, ker je moj trener v Kazini Željko Božič delal precej predstav za gledališča, kar pomeni, da smo mi tam plesali. Moja pot se je začela tako, da smo sprva leta in leta hodili na vse tekme in postali evropski in svetovni prvaki nekaj let zapored. Kam potem naprej?

Najprej smo bili dovolj stari, da smo lahko šli na televizijo, kjer smo delali različne oddaje, videospote, potem smo še malo delali v gledališču, zadnja stvar so bili Talenti, nato sem počasi odšel v London. V London je prvi odšel Miha, bila sva v stiku in rekel je: "Zelo težko je, ampak povsem drugače. Nikoli več ne bi prišel nazaj."

Razmišljal sem: "Kako ne bi več prišel nazaj?" Tu mi je bilo dobro, služil sem dovolj, imel svoj avto ... v Londonu si ves čas na vlaku, nikoli v svojem avtu. V Sloveniji sem se kar malo razvadil. Na srečo me je punca, ki je plesalka sodobnega džeza (contemporary jazz), prisila v to. Če me ne bi, tega nikoli ne bi doživel.

Kakšno je bilo vaše plesno srečanje z Londonom?

Priložnost že dobiš, ampak če se takrat ne izkažeš, ti nič ne pomaga.

Glede na to, da je v Londonu plesalcev iz vsega sveta, ste imeli kakšen 'knedelj' v grlu?

Niti ne, ker sem od otroštva bil navajen na tekmovanja in vedel, da sem, ko pridem na oder, povsem drugačen: takrat imaš igro obraza, kažeš ogromno samozavesti, čeprav je mogoče v tistem trenutku nimaš, daš glavo gor: "Sem na odru in najmočnejši!" Tudi ko sem šel na avdicije in klase, se mi je zdelo, da je vse skupaj kot tekma, kar počnem že od otroštva: "To lahko, dajmo, dajmo!"

Vas je kdaj strah, da vam bo med plesom telo odpovedalo?

Gležnje že čutim. Recimo v Angliji, kjer je nogomet pomemben šport, ga moški plesalci igramo vsak teden. Imamo tudi določena pravila, da si ne poškodujemo nog. Vseeno mi je gleženj precejkrat klecnil in takrat si vedno rečem: "Zakaj to delaš?" Včasih se malo ustrašiš, kaj boš, ker je vedno tudi strah pred starostjo, saj pri 40 letih ne bom več plesal.

Imaš eno okno, ki ga moraš izpolniti zdaj. To je to, zato sem tudi pustil fakulteto, prvi letnik na Gea Collegeu, ko smo z Želetom začeli delati predstavo. Delali smo vsak dan in nisem bil več prisoten na predavanjih, niti nisem več mogel na izpite in sem rekel: "Nujno moram izkoristiti, dokler imam mlado telo, priložnost izpolnitve tega okna." Ko bom star, bo telo staro, možgani bodo še delali in bom takrat lahko študiral.

Koliko ste stari?

25 let.

Se tudi vam zdi, da plesalci velikokrat služite za živo kuliso pevcem?

Lahko bi nas bolj cenili. Vsi drugi so bolje plačani, snemalci, še tisti, ki dela catering, dobi več denarja. V redu je le, če gre za res uveljavljeno plesno zvezdo ali če zvezdnik izrecno poskrbi za svoje plesalce. Justin Timberlake se zaveda, da je njegova podoba že od začetka zgrajena na plesu. Tudi ko pomisliš na Michaela Jacksona in njegov Thriller, ne pomisliš le na komad, temveč tudi na zombije, ki plešejo. Skratka plesalci precej prispevajo svoje h komadom.

Kako v Londonu delujete?

V Sloveniji sem vedno bil del skupine, v Londonu pa sam svoj brend, moram reklamirati samega sebe, porivati naprej, se čim bolje prodati, ustvariti samemu sebi priložnost.

Kako to počnete?

Tako da spremljam, kje so avdicije, in grem, čeprav nisem povabljen. Mi temu rečemo, da 'krešneš', padeš not kot padalec. Prideš in te vprašajo, ali si dobil mail, pa včasih rečeš: "Ja, sem." Včasih pa: "Zdaj sem že tukaj, me boste odslovili, da grem domov?" Po navadi ti dajo priložnost.

Se vam obrestuje?

Velikokrat. Na začetku bivanja v Londonu sem za avdicijo izvedel šele nekaj ur prej in šel kar tja. Uspelo mi je. Moja služba je povsem drugačna. Ko v Sloveniji dobiš službo, je ta za nekaj časa ali do konca življenja, pri nas plesalcih pa je služba le za en dan in že iščeš novo. Stalno iščeš novo službo in hodiš na razgovore. Vsak teden imam po en razgovor za službo, kar pomeni, da se stalno borim za novo službo.

Tudi kaj poučujete?

Učim v dveh največjih studiih v Londonu, kamor sem hodil vsako leto od otroštva, kjer so me videli koreografi, ki so tudi pristopili do mene, me vprašali za ime in od kod sem. Zdaj, ko sem se preselil v London, me že poznajo in ko včasih ne morejo učiti, me pokličejo: "Marko, bi me lahko nadomeščal?"

Ko sem jih nadomeščal, so nekateri udeleženci po koncu klasa šli na recepcijo in vprašali: "Kdo je bil ta fant? Všeč mi je bilo." Tako so mi ponudili, da tam učim. Začel sem učiti v Pineapple Dance Studiu, druga šola pa je Studio 68. V obeh imam redne klase. Pred novim letom se snema precej reklam, poleti je tudi kaj, potem je recimo februarja mrtva sezona. Kaj bi takrat, če ne bi učil?

Radi poučujete?

Zelo rad učim. Precej plesalcev zna plesati in nastopati, ne pa učiti. V Sloveniji sem kar nekaj let poučeval in imel tudi svoje učence, ki so dosegali rezultate. V Londonu na ure pride, kdorkoli hoče in kadarkoli hoče, ker se vsaka ura plača posebej. V Sloveniji pa imaš eno skupino in vsak mesec dvakrat na teden gledaš iste ljudi. Oboje je dobro. V Londonu vsake toliko časa pride kakšen zelo dober plesalec na tvoj teren. Včasih imaš v dvorani 30 plesalcev, včasih deset.

Trideset plesalcev v studiu je kar precej.

Ja in kar zaslužiš. Plesalci ti namreč plačajo na roko sedem funtov, ti pa plačaš dvorano. V Sloveniji dobiš plačano fiksno, ne glede na to, koliko ljudi je na klasu. Zato si moraš v Londonu narediti reklamo, da na tvoj klas pride 30 ljudi.

Je v Sloveniji veliko dobrih plesalcev?

Je, ampak vsi so usmerjeni na tekme. Zakaj? Nimamo tržne niše, v Sloveniji nimamo R&B in ne moreš toliko plesati hip hopa, ker ni izvajalcev. Kako boš na Natalijo Verboten plesal hip hop? Da se služiti z učenjem, poznam pa le enega ali dva plesalca, ki živita od nastopov. V Angliji pa se snema, tudi Američani prihajajo snemat. Ker je dobro in kvalitetno, pridejo tudi iz drugih evropskih držav, tako je veliko več priložnosti za delo in tudi plesni svet je veliko bolj razvit. V Sloveniji pa imamo res razvit plesni tekmovalni svet, nimamo pa nastopanja, da bi od njega lahko živel.

Kako vadite zase?

Hodim na ure, vendar jih ne plačujem, ker poučujejo moji prijatelji. Izbiram takšne, ki so dosti podobni mojemu stilu in mi lahko ponudijo še kakšno znanje. Zase veliko treniram. Grem v mesto učit, potem pa naprej treniram še zase, če sem že v mestu. Če že pridem v mesto za eno uro, bom šel še na tri treninge, da se mi bo splačalo.

Ste bili sprejeti na kateri od avdicij za snemanje?

Delal sem tudi že na televiziji, recimo, da me malo bolje poznajo tudi agencije in preostali ljudje. Po mojem mislijo, da sem Italijan, ker moje ime pišejo Marco, ko pa vidijo še priimek, vedo, da sem iz vzhodne Evrope.

Ste si ustvarili nekakšen položaj?

Sem. V Londonu je zelo veliko plesalcev, ampak zelo dobrih malo manj. Imaš zelo lepe, visoke ... Veliko dajo tudi na videz plesalcev. Ko na avdiciji prideš do zadnje runde, ti rečejo: "Ok, to je to, zdaj pa vsi fantje majice dol. " Če nisi dovolj visok, ti lepo odkrito rečejo: "Oprosti, ne potrebujemo te." In greš ven. Plesni svet je krut, kar težko je za samozavest in samopodobo. Prideš noter vesel in zadovoljen, pa ti rečejo, da si prenizek ali premalo nabit, in te odslovijo.

Ti pa vse življenje le plešeš in misliš: "Vlagal bom v ples." Pa ni tako. Plešem že 15 let, lahko bi plesal pet, šest let, da bi prišel do nekega nivoja, potem za nekaj let šel na fitnes, nato še za nekaj let na gimnastiko, da bi obvladal salte in trike. Na avdicijah na koncu po plesu rečejo: "Zdaj pa triki, kdor jih zna."

Salt ne obvladam, le trike na tleh. Ampak če nisi dovolj visok, ne moreš nič narediti, salt pa se še lahko naučiš. Če si pa res zelo dober, jim padeš v oči. Po eni strani si dostikrat rečem: "Mogoče ni bilo treba trenirati 15 let in biti tako dober v plesu." Ampak ko stopim v dvorano in vidim, da se nekateri malo lomijo, mi je v olajšanje, da sem v ples vlagal 15 let.

Bi radi plesali s katerim od zvezdnikov?

Kakšna turneja me zelo mika z vsemi, ki so res dobri, recimo z Justin Timberlakom, Usherjem ...

Kako se vidite v prihodnosti?

Rad bi naredil čim več stvari, dokler lahko. Moraš se odločiti, na katerem področju. V Londonu je zelo velik poudarek na muzikalih in gledališčih, na televiziji pa imaš tudi drugo smer, komercialno. Moraš se odločiti, ali boš delal v gledališču ali boš le poučeval.

Toliko stvari lahko delaš. Ravno pred kratkim so mi potrdili, da sem sprejet v skupino za svetovno hip hop turnejo. Prvi nastop imamo marca v Berlinu, kjer imamo osem predstav. Režiser je iz Amsterdama, plesalci pa od povsod.

Si je možno utreti prostor pod soncem v tujem svetu, če si odvisen le od sebe?

Da se, le zelo vztrajen moraš biti in znati skromno živeti. Ne moreš kar zapravljati. Ne pijem in ne kadim, denar hranim. Zdaj, ko se mi je po letu dni odprlo, lahko lažje zadiham in več zapravljam. Moraš pa biti zelo vztrajen in imeti močno voljo.

Ni ujčkanja?

Če nimaš močne volje, ti uniči samopodobo, ko ti iz avdicije v avdicijo govorijo, da nisi dovolj dober. Začneš misliti: "Ne bom šel več na nobeno avdicijo! To ni zame." Po nekaj zaporednih zavrnitvah sem že razmišljal: "Zakaj ne bi šel nazaj domov, kjer imam vse?" Dvignil bi telefon in že učil v plesni šoli, ampak ostajam v Londonu. Premaga plesalska trma in ego: "Uspelo mi bo, mora mi!"

Kaj bi sploh radi dosegli?

Rad bi nadaljeval svojo pot, nastopal za čim več ljudi, izkusil čim več komercialnega sveta, veselijo me nastopi v gledališču, izkusil bi čim več, potem pa eventualno začel tudi koreografirati. V Sloveniji sem vedno koreografiral, v Londonu pa sem ponovno plesalec, se učim od drugih in upam, da bom ponovno koreograf.

Je za plesalce značilno, da iščete meje svojega telesa?

Kar nekajkrat se je zgodilo, ko smo z Želetom delali predstave, da smo najprej ves dan trenirali, zvečer imeli predstavo in pred njo še generalko. Plešeš na odru pet minut, prideš in imaš le 30 sekund, da se preoblečeš. Ves si prepoten, moraš se preobleči ter iti nazaj. Dostikrat se je zgodilo, da tečeš dol na stranišče, bruhneš hrano in greš nazaj na oder ...

Zvečer, ko pridem s treninga, sem dostikrat utrujen in celih 15 minut ne delam nič, le sedim v tišini, da se odpočijem in grem naprej. Ali recimo treniraš do dveh ali treh ponoči in imaš naslednji dan zjutraj ob osmih avdicijo. Seveda greš, če hočeš plesati. Če ne, si najdeš normalno službo od sedmih do štirih ali od osmih do petih.

Ste izkusili, kaj se pravi delati od do?

Delal sem julija in avgusta, ko nisem učil, ker nisem človek, ki bi sedel doma in čakal. Če so moji straši lahko delali in jim je vse uspelo iz nule, zakaj ne bi še meni. Delal sem za tekočim trakom in tudi nočna dela v pekarni.

Vam družina stoji ob strani?

Vsa ta leta so mi plačevali vse poti. Plesala sva oba s sestro in v istem mesecu šla na tekmo. Stalo je 700 evrov le za hotel, nekaj dni in dva avtobusna prevoza, ne vem, od kod sta jih vzela. Tudi razumela sta me, če sem rekel: "Mami, nastop imam."

Bil sem še v srednji šoli, ampak je vame verjela, kakor tudi oče, in me podpirala: "Če si to želiš, če veš, da ti bo uspelo, pojdi." Srečo imam, da me vsi podpirajo. Tudi, ko imam slabe dni, se poskušam bolj potruditi, če me ljudje podpirajo in verjamejo vame.

Uživate življenje?

Seveda, če lahko delaš nekaj, kar imaš rad. Moje delo je, da pritisnem na 'play', poslušam dobro glasbo in se zraven premikam. To sploh ni služba, to je uživanje.

Kakšno je za vas življenje v Londonu?

Prvih nekaj mesecev, ko sem prišel, je bilo zelo fajtersko, malo sem že dvomil, finančno je bilo kar težko, zdaj pa je že dobro. Da se, le vztrajati moraš. Teh zgodb, ko ljudje hodijo od vrat do vrat, je milijon. Takšna je tudi zgodba pisateljice J. K. Rowling, ki je napisala Harryja Potterja. Ne vem, kolikokrat so jo zavrnili, potem pa so izdala knjigo in vemo, kaj je iz tega nastalo.

Kaj je nastalo iz vašega vztrajanja?

Imam svoje redne klase, ljudje me že malo poznajo, hodijo na moje klase, delal sem že z nekaj odmevnimi imeni, spoznale so me agencije. Takoj, ko sem prišel, sem šel na snemanje spota za Jessie, ft. Robin Thicke, DJ Cassidy, na avdicijo za snemanje finalov talenta, na katerem je pela Cheryl Cole ...

Kaj ste še pripravljeni prispevati za večji uspeh?

Občasno grem še v fitnes, če želim delati dobro. Mogoče mi ni všeč, ampak se sprijazniš: "Če želim živeti od plesa, moram v to vložiti vse." Ker če mi ne uspe, si bom lahko rekel: "Vse sem poskusil, a ni mi uspelo."

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Lisa - 1/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 1/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.