Kaja Kosec je magistra teologije in verskih študij, ki je znanje nabirala v Belgiji. V magistrskih delih se je posvetila etiki, zato danes poučuje poslovno etiko, je pa tudi ustanoviteljica zavoda Za dialog, prek katerega se trudi posameznike, skupine in organizacije naučiti dialoških veščin in jim na vseh ravneh komuniciranja pomagati pri soočenju s konflikti.

Se vam zdi, da sodoben človek zna reševati konflikte?

Na splošno bi rekla, da ne. Vsekakor ne!

Kaja KosecZakaj tako odločno ne?

Če primerjam med seboj družbe in njihov odnos do konfliktov, imamo mi zelo slab odnos do te tematike. Najraje jih pometemo pod preprogo. Tudi na družbeni ravni o tem neradi govorimo. Ko o tem govorimo, pa konflikt enačimo z iskanjem rešitev. Vse to se vrti v negativnih okvirjih. In to je napačen odnos.

Kakšen pa je vaš odnos do konflikta?

Konflikt doživljam kot priložnost za spoznavanje in napredovanje. Konflikt ima več faz in mi vedno govorimo o zadnji fazi. Takrat je konflikt že na takšni ravni, da ne more doseči sprave, ker je vse skupaj preveč nasičeno. Ampak dejstvo je, da čez nekatere konflikte tudi ne moremo iti.

Zakaj?

Ker imajo v sebi preveč čustvene note in dobijo preveč zgodovine, sploh takrat, ko se vlečejo več let. Ti trajajoči konflikti, ki se ne razrešujejo – to so predvsem družinske drame in slovenski sosedski odnosi, ki so pri nas fenomen – se vlečejo, lahko iz generacije v generacijo in pogosto se sploh ne ve, zakaj ste z nekom v konfliktu, ampak ste. Tak konflikt postane del vaše identitete.

Kje je tista meja, da je konflikt še rešljiv?

Razlika je glede na to, o kakšnem konfliktu govorimo – predvsem v kakšnem kontekstu odnosa je. Če smo v poslovnih odnosih, smo veliko bolj zadržani in raven konfliktnosti je drugačna. Najhujša je subtilna konfliktnost, ki se kaže skozi vsakodnevni odnos. Na primer, ko ti šef v ponedeljek zjutraj reče: "Spet nisi naredila tega!"

Takšne konflikte, ki jih začutimo na sebi, začnemo poglabljati. Težava je, da se takšni konflikti sprožijo zaradi osebe, ki ji lahko pripišemo nezrelost značaja. Marsikdo pa niti ne ve, da je konflikten. In tako se obnaša do vseh.

Je lahko težava v tem, na kakšen način nekaj povemo?

Ko govorimo o dialogu, je ta osredotočen na vsebino. Konflikti, ki jih imamo v dnevnih življenjih, pa so pogosto osnovani na tem, kako nekaj povemo oz. nečesa ne povemo. Pogosto se v vsakodnevnih konfliktnih situacijah niti ne kregamo zaradi vsebine, ampak zaradi načina: "Kako si mi rekla!", "V kakšnem tonu si rekla!", "Spet si to gesto naredila!". V takih situacijah niti ne slišimo več vsebine, pa se vseeno kregamo. Veste, redko se kregamo zaradi vsebine!

Kako naj dve osebi, ki imata različen način komunikacije, najdeta stično točko?

Ena rešitev je mediacija, ki pomaga razrešiti situacije. Če težava konfliktnosti ni v situaciji, ampak v načinu komuniciranja ali osebni nezrelosti, je treba iti skozi drugačen proces ...

Je potemtakem bolje iti na terapijo?

Joj, ne! Težave v komunikaciji niso psihične motnje. Težava je v tem, da nas nihče ni naučil komunicirati. Mi smo v komunikaciji na družbeni ravni zelo nevzgojeni! Nekoč je bilo v družbi vodilo bonton, ki je nekaj pomenil in so se ga ljudje držali in ga spoštovali.

Danes se bontona ne učimo in to se predvsem negativno odraža na ravni komunikacije in odnosov. Ni več spoštovanja. Iz izkušenj vam povem, da mladi pridejo na prakso v podjetje in nadrejene tikajo. Postali smo brezbrižni drug do drugega, kar se izraža v komunikaciji in dodatno povzroča konflikte.

Kako rešiti to težavo na ravni družbe?

Najprej je treba poseči v šolski sistem. Tudi sodobne starše je treba dialoško opremiti. Starši so preveliki zaščitniki in otroke s ščitenjem učijo, da se ne znajo odločati. Težava je tudi v tem, da otrok usmerja in narekuje tempo družine in se dere, da doseže svoje. Tudi mladi med seboj komunicirajo zelo prostaško, najhuje pa je to, da imajo tudi do staršev tak odnos.

Kakšne napotke bi vi dali staršem, da bi se na področju komunikacije kaj premaknilo na bolje?

Starši naj si najprej vzamejo čas za pogovor z otrokom. Eno uro na dan bi se morali z otrokom pogovarjati o življenju. Ne o tem, kaj je bilo v vrtcu, kaj je počel ... Pogovarjati se moramo o življenju, o občut­jih, o vsakdanjih stvareh, ki nas obkrožajo. Ni treba, da za eno uro sedemo za mizo, pogovarjamo se lahko med pripravo kosila, med jedjo, med pospravljanjem ... Tako lahko otroka vključimo v proces in se z njimi tudi pogovarjamo.

Kako pa naj kakovostno vodimo dialog z otrokom?

Ko govorimo o dialogu, je pomembno, da otroka sprašujemo in mu dopustimo, da odgovori na vprašanje, pa tudi, da sam sprašuje. Kot starši se morate tudi potruditi in na otrokova vprašanja odgovoriti. Če otroku odgovorimo, da nimamo časa ali da nas naj ne obremen­juje s takšnimi vprašanji, bo otrok zaradi negativnega odziva nehal spraševati. Res pomembno je, da otroka stimuliramo, da razmišlja in razvija svojo intelektualnost.

Zato je prav, da otrokom dopustimo, da vodijo debato, naj oni govorijo o temah, ki jih zanimajo. Otroku je treba povedati tudi, da ni prav nič narobe, da ima svoje mnenje, le utemelji naj, zakaj je njegovo mnenje tako. Otroka je treba spodbujati, da dokonča stavek in pove, zakaj tako misli. Nikar otroku ne recite: "Ne, nimaš prav." Težko je pustiti drugemu, da pove svoje mnenje, ampak to je v dialogu treba narediti.

Tako boste prešli na povsem drugo raven komunikacije, ki spodbuja otroka k razmišljanju in s tem razvija kritičnost do informacij, ki jih sliši. Zato je pomembno, da si vzamemo čas. In naj popoldanske aktivnosti ne bodo izgovor, da ni časa za pogovor!

Pa ni morda težava ravno v tem, da starši raje vpišejo otroka na dejavnosti, kot da bi se doma z njim ukvarjali?

Da, družba je postala zelo apatična. Vsi bi radi imeli samo instant rešitve. Ampak tako ne gre! Za otroka si morate vzeti čas. Tudi v poslovnem svetu si morate vzeti čas. Ko strankam, ki vodijo ekipe, rečem, naj si za sestanek vzamejo tri ure časa, mi ugovarjajo, da toliko časa pa res nimajo.

Ampak ko jim razložim, zakaj je dobro, da si vzamejo te tri ure, in ko so pripravljeni to tudi storiti v praksi, se šele pokažejo rezultati. In rezultati so. Enkrat, ko stranke stopijo v prakso, vidijo, da se zaposleni odzovejo dialogu in da so pripravljeni sodelovati ter skupaj graditi organizacijo. Končni rezultat je, da v treh urah naredijo in predelajo veliko več kot v celem tednu, celo mesecu. Vrednost dialoga pa ni le v prihranku časa.

Največja vrednost dialoga je, da spoznava in povezuje ljudi ter jih stimulira za delo in tako povečuje delovno učinkovitost. Pomislite, kje raje in z več energije delate, v kolektivu, kjer imate svoje mesto in ste slišani, ali v kolektivu, ki vam daje le napotke in jih vaše mnenje, znanje ne zanima?

Vi ste se specializirali za poučevanje poslovne etike, komu pomagate?

Tako je, s poslovno etiko pomagam večjim podjetjem, pri manjših podjetjih še ni dovolj zanimanja pri nas. K poslovni etiki pristopam z dialoško metodo, kar pomeni, da s pogovorom in resnično oprijemljivo prakso vpeljujem etiko v organizacijo. Vsaka etična praksa je edinstvena, kot je edinstvena organizacija.

Zato je nujno, da skozi dialog skupaj ugotovimo, kakšno etično delovanje želi organizacija osvojiti. V praksi, kar se tiče vpeljave poslovne etike v organizacijo, skozi intenziven trening jasno predstavim, kaj je poslovna etika, kako ji pristopati in na kakšen konkreten način pristopiti k etični organizacijski rasti.

Kako pa poteka učenje dialoške metode?

Pri samem dialogu sem osredotočena na dialoške veščine, ki jih učim v skupinah. Imamo na primer dialoške skupine za ženske, za mamice, za seniorje. Veščine urimo skozi pogovorno oz. dialoško prakso, ki teče skozi teme različnih bivanjskih vprašanj, kot so: 'kaj pomeni biti ženska', 'kako se soočam s spreminjan­jem telesa', 'kdo sem jaz in kdo sem jaz v odnosu'. Dialoškemu učenju pristopam v skupini zato, ker je tam dialog najbolj pisan in ponuja drugačnost.

V okvirih osebnostne rasti se pogosto govori, da je človekov sogovornik kot ogledalo. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Ne vem, zakaj se ob to nihče ne spotakne. Ne, drugi meni ni ogledalo! Lahko mi je, ampak ni pošteno, da z nekom vstopimo v odnos z namenom, da postane ogledalo. Z drugim človekom se v tem primeru niti nočemo ukvarjati in mu ne damo priložnosti, da ga spoznamo. Treba se je zavedati, da je človek sam po sebi največje bogastvo in je edinstven. Osebnostno se razvijamo le, če drugega v polnosti vidimo takšnega, kot je. Potem tisti drugi ni naše ogledalo, ampak je naša dopolnitev, obogatitev in ne odsev.

Kaj je torej treba iskati v drugem človeku?

Njega – takega, kot je! Nikoli ne vemo, kdo je, to šele spoznamo skozi dialog. Sebe pa moramo distancirati. Navadno vse projiciramo skozi sebe, zato imamo konflikte! Ker ocenimo druge ljudi po sebi in jih nato poskušamo prepričati o tem, da so prava samo naša prepričanja. Prav bi bilo, da pri osebi preverimo, ali so naša prepričanja prava.

Je treba dati sebe v drugo vrsto?

Jaz bi temu rekla, da moramo imeti distanco oziroma moramo biti objektivni.

Je torej objektivnost skrivna sestavina uspešnega dialoga?

Seveda, objektivnost je zelo pomembna. Pomembno pa je tudi kritično mišljenje, ki je ena od osrednjih dialoških veščin.

Obstaja še kakšna pomembna veščina?

Raziskovanje, poizvedovanje in spraševanje – v smislu postavljanja vprašanj, ki segajo v globino posameznih tematik. O bivanjskih temah se ni treba pogovarjati vsakodnevno, je pa dobro občasno odpreti tudi takšne teme, da se medsebojno poglobljeno spoznavamo na odnosni ravni.

Še ena pomembna veščina je utemeljevanje oziroma postavljanje argumenta, ki mora biti logičen, razumljiv. Naš razum je logičen in vsi smo sposobni razviti to veščino. Potreben je seveda tudi pogum, da si upamo povedati, ko nam kdaj kaj ni všeč, ko se z nečim ne strinjamo, ko nas kaj prizadene ... Tega ne počnemo pogosto in hudo je, če tega ne moremo skomunicirati s partnerjem. Tudi v poslovnem svetu je treba komunicirati, saj smo tudi kot poslovni ljudje čustveni. Seveda je potreben nadzor nad čustvi, ampak vsi smo ljudje in nas lahko kaj prizadene, zato si moramo to znati tudi povedati.

Danes se v komunikaciji ceni to, da nekoga znamo prepričati. V dialogu tega ni, v dialogu se ne pogovarjamo zato, da bi nekoga prepričali o nečem. Dialog je v samem bistvu pogovor brez cilja. V dialogu iščemo resnice, skozi poizvedovanje jih odkrivamo. Se pa skozi dialog kot skupina, ki premleva teme, lahko dokopljemo do skupne resnice. Včasih so se ljudje redno zbirali pod vaško lipo in tekom časa skupaj snovali tako imenovane ljudske modrosti. Ker so plod živega dialoga, so resnične tudi danes. Toda skupne resnice niso dogovor, to niso rešitve ...

No, verjetno so lahko tudi rešitve ...

Seveda, lahko so, ni pa nujno. Zato je tako težko razumeti dialog, ker ni sinonim za pogovor. Je najbolj dovršen način (po)govora. Zato je tako pomembno razviti dialoške veščine najprej pri sebi. Težava je, da se zelo redko pogovarjamo iskreno in odprto, zato se dialog navadno ustavi. Povejmo si, govorimo o težavah, povejmo mnenje, bodimo iskreni ...

Kaj pa, če ljudje ne poslušajo drug drugega?

Med pomembne veščine spada tudi aktivno poslušanje. Jaz tej veščini pravim 'biti prisoten' oz. slišati nekoga in se odzivati na njegove besede. S to veščino otroke, partnerja, sočloveka lahko spoznavamo. Zelo pomembno je tudi prepoznavanje in odpuščanje predpostavk.

Kakšnih?

Vsi smo nasičeni s predpostavkami, mednje spadajo tudi stereotipi in druge družbene ideje, ki so vezane na spol, raso, religijo in podobno. Na primer, od mene kot ženske se pričakuje, da znam kuhati in da skrbim za dom. Če ima partner tako predstavo oz. predpostavko, jaz pa je ne izpolnjujem, ker imam drugačen nazor ali drugačno vzgojo, bodo najine ideje v neprestanem konfliktu.

Ker pričakovanja ne bodo izpolnjena, bo začelo prihajati do čedalje večjega umikanja in razočaranosti. Če se o predpostavkah par ne pogovori, potem neprenehoma prihaja do prepira, odnos pa zaradi nerazrešenosti konflikta postaja čedalje bolj boleč in moreč. Zato je ključno, da predpostavke prepoznavamo in se z njimi dialoško soočimo.

Pripravila: Metka Pravst

Lisa - 33/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 33/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.