Kaja Primorac, direktorica in soustanoviteljica Inštituta za proučevanje enakosti spolov (IPES), ki je bil ustanovljen letos, 16. januarja, želi s skupino mladih prispevati k zavedanju o obstoju enakih možnosti za oba spola in da morata oba spola v vseh situacijah biti enako obravnavana.

Eden od načinov je tudi kampanja HeForShe oziroma OnZanjo, s katero so aktivirali znane Slovence, da so se vživeli v seksistične zgodbe, ki so jih doživele ženske. Opozarja pa, da tudi moški trpijo zaradi določenih stereotipov, ki se jih držijo.

Zakaj potrebujemo IPES?

Kaja Primorac: V Sloveniji imamo kar nekaj organizacij, ki se aktivno ukvarjajo z enakostjo spolov. Organizirajo aktivnosti, izobraževanja, ozaveščajo ... IPES smo ustanovili mladi, saj smo opažali pomanjkanje ozaveščanja in izobraževalnih tematik na področju enakosti spolov za mlade. Pravzaprav se o enakosti spolov v Sloveniji ne govori veliko in še tisto, kar se, po navadi zadeva ženske, ko vstopajo na trg delovne sile, ženske, ki zanosijo in želijo na porodniški dopust. Pred tem pa imamo luknjo. Ker mladi vse pozneje vstopamo na trg delovne sile, ženske še kasneje zanosimo, zato se te meje premikajo proti 30. letu in še pozneje, smo začeli opažati pomanjkanje prisotnosti kritičnega odnosa do teh tematik in tudi negativno konotacijo besede feminizem in nerazumevanje pojma kot boja za enake pravice žensk v odnosu do moških, in ne za nadvlado žensk nad moškimi. Zmeraj je šlo in gre še danes zgolj za enakost spolov in enake možnosti.

Želite povedati, da enakost spolov še ne pomeni, da smo isti?

Kaja Primorac: Enakost spolov ne pomeni, da smo ženske in moški isti, si pa želimo istih možnosti in tega, da smo enako obravnavani v vseh situacijah. Namreč spol je osebna okoliščina, ki zadeva povsem vse ljudi na svetu. Nimamo samo ženske spola, tudi moški imajo svoj spol. In zaradi spola se lahko tudi moški znajdejo v deprivilegirani situaciji, saj spolni stereotipi zadevajo tudi njih. Tako kot imamo na primer stigmo samske ženske, imamo na drugi strani tudi stigmo moškega, ki želi vzeti porodniški dopust. Tako da imamo na obeh straneh spolne stereotipe, ki jih usmerjajo in podžigajo tradicionalne spolne vloge. nanje smo se nekako že privadili. Težava se pojavi, ko nekdo noče tega upoštevati in je zaradi tega neenakopravno obravnavan.

Se določenih stereotipov velikokrat niti ne zavedamo?

Kaja Primorac: Drži, to so lahko tudi nedolžne šale. Pri tem manjka trenutek zavedanja, da se torej odmaknemo iz podzavestnih vzorcev, ki jih pridobimo s svojo vzgojo in socializacijo, in se vprašamo: “Ali bi s tem, ko sem to izrekel, to lahko iniciralo ali konotiralo na nekaj drugega?” Mogoče to ni tako nedolžno, kot je videti na prvi pogled. Za možnost objektivnega odmika pa je seveda potrebno določeno znanje, ki ga pridobimo z informiranjem in ozaveščanjem ljudi.

V kakšni družini ste odraščali?

Kaja Primorac: V družini, ki je imela zelo dobro urejene odnose, starša nista bila ločena in mogoče je zame bilo malo težje prepoznavati spolne neenakosti, saj je iz takšnega zornega kota težje kritično in objektivno pogledati ter reči: “Le ni vse tako, kot bi moralo biti.” Pri nas doma enakost spolov ni bila nikoli problematična. Mati in oče sta bila vedno zelo izenačena v smislu vzgoje, tudi pri pravicah do odločanja. Glede tega sem imela dober vzor, kar pa se tiče domačih opravil, je bil oče tisti, ki je domov prinašal večino denarja, mama pa je večino življenja delala polovični delovni čas, ker je skrbela za naju s sestro. Je pa to bila njena prosta izbira. To je tudi tisto, kar si z inštitutom želimo sporočati širši javnosti, namreč, da ni pomembno, za kaj se ženska odloči, če je ta izbira svobodna, kakor tudi ni pomembno, za kaj se odloči moški, če je ta izbira le svobodna. Seveda pa mora biti prosta spolnih stereotipov, ki pa se jih velikokrat niti ne zavedamo in jih je zaradi tega malo težje odkrivati.

Nam poveste kaj o kampanji HeForShe?

Kaja Primorac: Naša kampanja HeForShe oziroma OnZanjo je prvo solidarnostno gibanje, v katerega so vključeni tudi moški in dečki, se pravi v samo gibanje za pravice žensk, oziroma da se te izenačijo. Gibanje temelji na ideji, da je enakost med spoloma nekaj, kar na različne načine prizadene prav vse ljudi – vsak je lahko namreč družbeno, ekonomsko in politično omejen ali prikrajšan na podlagi spola.

Ste kampanjo prevzeli?

Kaja Primorac: Tako je, gre za globalno kampanjo, ki obstaja že od leta 2014, začela pa jo je Agencija Združenih narodov za ženske. Njihova ambasadorka je med drugim tudi igralka Emma Watson, pridružili so se ji še drugi hollywoodski igralci in estradniki ter politiki iz različnih držav. Z letošnjim letom jo je torej IPES, s pomočjo TS media, prenesel tudi v slovenski prostor. Je pa to kampanja, ki se ji lahko pridruži vsakdo, prizadeva pa si, da bi se vest o enakosti spolov dotaknila čim več ljudi.

Govorimo o povsem vsakdanjih absurdnih situacijah, ko se niti ne zavedamo, da dregamo v stereotipe?

Kaja Primorac: Pri zgodbah, ki smo jih zbirali, gre za povsem vsakdanje situacije. Izbirali smo konkretne življenjske zgodbe vsakodnevnega seksizma, ki pa imajo precejšnjo seksistično konotacijo. Želeli smo predstaviti zgodbe vsakdanjega seksizma, da bi se lahko čim več oseb s tem poistovetilo. To je nekaj, kar se vsakodnevno res dogaja. V sodelovanju s TS media smo aktivirali znane Slovence, da se vživijo v izkušnje, ki so jih doživele ženske. Ko te zgodbe pripovedujejo moški v prvi osebi, se nam zdijo še kako absurdne, ker si sploh ne znamo predstavljati, da bi se dogajale njim. Potem vidimo, da so ne nazadnje absurdne tudi za ženske, samo da nihče tega sprva ne dojema tako.

Obstaja še precej neenakosti med spoloma?

Kaja Primorac: Vsekakor. V Sloveniji se še vedno srečujemo s težavami plačne vrzeli, priča smo lahko tudi izredno feminiziranim poklicem in tradicionalno moškim poklicem – med zaposlenimi v vrtcih moški še vedno predstavljajo zgolj 1 odstotek, po drugi strani je zelo nizko udejstvovanje žensk v poklicih programiranja. V Državnem zboru RS imamo trenutno skoraj 36-odstotno zastopanost žensk, kar je sicer veliko več kot kadarkoli prej. Vendar se to ni zgodilo samo od sebe – uvedene so bile politične kvote. Dela je še vsekakor ogromno, začeti je treba ozaveščati širšo javnost.

Kaj pa marketing, ki v precejšnji meri na moške in ženske atribute?

Kaja Primorac: Nemalokrat gre za čisto reproduciranje moških in ženskih stereotipov. Morate vedeti, da se tudi moški, ki ne izpolnjuje določenih standardov, zaradi tega počuti slabo v svoji koži.

Želite prispevati k temu, da se vsaka oseba počuti dobro v svoji koži, ne glede na spol, interese, potrebe in nagnjenja?

Kaja Primorac: Vsekakor. In da jo ne glede na spol tudi drugi dojemajo. Se pravi, da osebo dojamejo glede na njene sposobnosti, ne pa glede na njen spol, spolni stereotipi nikakor ne prispevajo k temu, da so možnosti te osebe kakorkoli okrnjene. Zdaj pa se končno ponovno dogajajo premiki in ravno zdaj jahamo takšen val, da smo na presečišču, kjer je samo vprašanje, kako se bo civilna družba znala angažirati in stvari potisniti naprej. Posledično vznikajo različne kampanje, kot je HeForShe, v letu 2017 so se pridružile še kampanje, kot so Me too, Time’s up now, vedno več je globalnih pozivov k temu, da se na tem področju nekaj naredi. Ni pa v svetu popolnega primera ali vzora, h kateremu lahko stremimo, saj je enakost spola težava tudi pri vseh naših skandinavskih prvakih, ker se tudi oni še vedno soočajo s tem, kakor tudi v Ameriki, če samo pogledamo, koliko je tam težav z enakostjo spolov, na kar v zadnjem času na veliko opozarjajo tudi hollywoodske zvezde. Tudi v našem jeziku se pozna dinamika spolov, recimo zelo radi rečemo: “Imaš jajca, da to narediš?” Vprašanje takoj konotira na moškega, ki naj bi bil pogumen.
Imate v okviru inštituta tudi

kakšna izobraževanja?

Kaja Primorac: Eden izmed naših projektov bodo tudi izobraževanja za učitelje in učiteljice osnovnih šol v sklopu nadaljnjih izobraževanj, ki se jih udeležujejo, prav na temo razbijanja in premoščanja spolnih vlog in spolnih stereotipov. Saj ni treba, da se ob tem vzbujajo negativni občutki, ampak samo, da se nekatere stvari ozavestijo. Recimo, ko se prebira neka knjiga, ki je napisana pod vplivom patriarhalnih vrednot, da se opozori, da je bila napisana v preteklosti, ko se enakosti spolov še ni dajalo veliko poudarka, danes pa se trudimo, da delujemo drugače. Ni potrebe po velikih besedah ali po ne vem kakšnem besedičenju, samo da se naredi preskok in se tisto ne jemlje za vzor. Prav tako bomo organizirali izobraževanja za podjetja v zasebnem sektorju.

Se mora z ozaveščanjem ženske strani ozavestiti tudi moška?

Kaja Primorac: Nujno. Ena večjih pomanjkljivosti ženskih gibanj je bila, da so bile aktivne le ženske za ženske, niso pa vključile druge polovice prebivalstva in ne nazadnje so se moški počutili izključene. Moški so velikokrat negativno dojemali ženska zavzemanja za pravice, zaradi česar pravi dialog dolgo ni bil vzpostavljen.

Kdo financira inštitut?

Kaja Primorac: Financiramo se iz javnih razpisov, smo pa tudi usmerjeni v delovanje v zasebnem sektorju. Ne nazadnje so ravno v zasebnem sektorju zelo potrebna, saj slednji obsega večino delavcev v Sloveniji – v njem zaznavamo veliko kršitev, raven ozaveščenosti pa tudi ni pretirano visoka.

Zakaj ste se vi odločili za delovanje znotraj inštituta?

Kaja Primorac: Vsi mladi, ki delujemo znotraj Inštituta, smo redno zaposleni, za IPES in njegove aktivnosti pa si prizadevamo v prostem času – za srce in dušo, za nas mlade. Med odraščanjem in študijem sem spoznala veliko žensk in moških, ki niso opolnomočeni niti do te mere, da bi znali na primer prekiniti zvezo, znali stran od nečesa, kar jim škoduje, ali da bi se zavedali, da naše stereotipne predstave in pričakovanja prevečkrat usmerjajo njihove odločitve. Glavna skrb Inštituta bo nekoč svetovalnica in izobraževalno-ozaveščevalni center za mlade. Osebno verjamem, da opolnomočenja ni mogoče nikomur vsiljevati – lahko si prizadevaš za informiranje, ozaveščanje, izobraževanje, in ko boš pritisnil na pravo tipko pri posamezni osebi, se bo ta komaj lahko poistovetila z novimi vsebinami in jih ponotranjila.

Želite povedati, da ni kaj za pametovati, temveč se je tega treba lotiti po človeški plati?

Kaja Primorac: Ne maram leporečenja zaradi leporečenja, od tega nima nihče nič. Navsezadnje ljudem nečesa ne moreš približati, če jim to ni razumljivo. Zaradi tega smo v sklopu kampanje OnZanjo obravnavali zgodbe vsakodnevnega seksizma. Zavedam se, da je Ljubljana mehurček. Je urbano okolje, ki je zelo progresivno naravnano v primerjavi z drugimi regijami v Sloveniji, ki ne dosegajo teh standardov. V Mariboru na primer ni veliko programov in aktivnosti na področju enakosti spolov. Tukaj tudi če ljudje niso prepričani, so bombardirani z različnimi idejami, tam pa niso niti bombardirani, ker je pomanjkanje ali odsotnost nekih podatkov ali možnosti dostopa do informacij. Razlika je tudi med urbanimi okolji in podeželjem – sama prihajam iz okolice Maribora. Na Inštitutu smo se strinjali, da bomo kampanjo OnZanjo v prihodnjih mesecih prenesli še v druge regije in od lokalnih prvakov zbirali podporo za prizadevanje za enakost spolov, da se bodo ljudje iz različnih krajev Slovenije z njimi lažje poistovetili.

Foto Primož Predalič

Liza - 15/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 15/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.