Nina Penhofer nam je zaupala, zakaj nikoli več ne bi vzela psa iz t. i. dvoriščne reje, čeprav ji je čivavi podoben samček Viktor polepšal življenje.

Nam opišete svojega ljubljenčka in kako je prišel v vaše življenje?

Viktor nima rodovnika, kar seveda ne pomeni, da je kaj manj vreden, je pa zato čivavi podoben mešanec, in ne čivava. Prišel je iz t. i. dvoriščne reje. Takrat še nisem toliko vedela o tem, dejansko pa nikoli ne veš, kaj dobiš – Viktor ima določena telesna odstopanja od pasme. Imamo pa velikansko srečo, da je zdrav. Dvoriščni rejci namreč ne testirajo zdravja parjenih psov, pogosto izkoriščajo samice, da poležejo dvakrat na leto, kar ni priporočljivo za njihovo zdravje, prav tako živali jemljejo kot objekt za zaslužek. Viktorja zdaj seveda ne dam; je najboljši pes na svetu. Če pa bo kdaj dobil družbo, bo naslednji pes iz zavetišča. Seveda takšen, za katerega bom znala skrbeti. Nobene usluge namreč ne narediš rešenčku, če si precenil svoje zmožnosti. Torej, absolutno rečem ne dvoriščni reji ali t. i. puppy millsom! Mislim, da se še zdaj počutim malo krivo, da sem takrat podprla t. i. dvoriščno rejo. Mogoče deloma tudi zato, predvsem pa iz moje ljubezni do vseh živali, saj različnim društvom, ki pomagajo nemočnim živalim, prispevam izdelke za licitacije, katerih izkupiček gre v celoti za živali, ali pa se jih udeležujem kot licitator, zbiramo tudi star papir, v preteklosti sem urejala spletno stran, ki je bila namenjena temu, da zavrženi psi čim prej dobijo ustrezne domove.

Kaj vam pomeni bližina hišnega ljubljenčka?

Bivanje s psom prinaša srečo. Zanimivo je to, da sem vedno bila 'cat person', v študentskih letih pa so s svojo izkazano ljubeznijo do psov moje prijateljice naredile vtis name. Zdaj sem v celoti 'dog person'. Nekateri pravijo, da tisti, ki nikoli ni imel psa, ne ve, kaj je sreča, in s tem se popolnoma strinjam. Pes poleg odgovornosti prinaša srečo, ker je srečen tudi sam, samo da je vedno v tvoji bližini, te razveseljuje s trikci, z neomajnim 'repkanjem' vsakič, ko te zagleda – tudi če te vmes ni videl le pet minut. Viktor je tudi malo poseben, ker se včasih obnaša kot maček. (smeh) Smešno je opazovati njegovo neprestano šnofkanje, ker se mi včasih zdi, da se bo njegov nosek zaradi tega hitro obrabil, ter dejstvo, da ima, bolj kot kakršnokoli igračo, raje kamne, ki jih lahko prinaša tudi dve uri skupaj – še dobro, da jih je ogromno okrog hiše. (smeh) Neverjetno je, kako pes v sobivanju s človekom razvije popolno komunikacijo s svojim skrbnikom. Zame osebno pes pomeni tudi nekakšno terapijo. Psa sem si želela že nekaj let prej, omislila pa sem si ga v osebno težkih časih in mi je dejansko pomagal na mnogo načinov.



Pa je Viktor kdaj kakšno ušpičil?

Viktor je načeloma priden pes, ampak tudi zelo svojeglav. Na splošno so čivave znane po tem, da imajo svojo voljo. Ko se odloči, da mu je 'težko' ubogati kakšen ukaz, bo zahtevano naredil zelo počasi, po polžje. Sicer mene uboga manj, čeprav sem v glavnem jaz tista, ki skrbi zanj, ga hranim, peljem na sprehod, k veterinarju, pes pa mi sledi – iz kuhinje v dnevno sobo, od tam naprej v kopalnico ... Res povsod hodi za mano (smeh) – uboga, to pa najraje ne bi! Za gospodarja si je pač izbral mojega partnerja, ki je do njega bolj strog. Zato si, ko se mu zjutraj zljubi vstati, njega niti ne drzne zbuditi, mene pa veselo gricka za noge. Sicer pa z njim ni večjih težav, le pospraviti je treba stvari, ki bi jih lahko pogoltnil, saj mu je seveda najbolj zanimivo tisto, česar ne sme. Ko je bil še mladiček, je zgrizel gumbe in zadrge na vsej posteljnini in še zdaj je tako. (smeh)

Ste psa šolali v šoli ali ste ga lepega vedenja učili doma?

Vsakemu, ki je prvič skrbnik psa, priporočam šolanje, obvezno! Naučijo te ravnanja s psom ter tega, kako ga čim bolje vzgojiti. V svojih zahtevah moraš biti nepopustljiv, psa pa tudi zaposliti, ne samo z gibanjem, temveč tudi z miselnimi igrami, trikci. Je pa zanimivo, da pes še po toliko letih, ko točno ve, kaj sme in česa ne, še vedno testira človeka in preizkuša meje. Viktor je šolan pes, je pa bilo takrat smešno, ker je bil pri starosti treh mesecev v pasji šoli najmanjši pes. Ko smo delali agility, je inštruktorica morala palico za preskok položiti kar na tla, da jo je lahko preskočil. (smeh) Na končnem izpitu pa se je odločil, da je pozabil skoraj vse, kar smo ga nekaj mesecev učili, in nam povzročal sive lase. (smeh)



Kakšne so po vašem mnenju prednosti pasme čivava?

Pasma ni zahtevna, tisti, ki se odločajo za čivavo, pa naj ga ne vzamejo samo zaradi tega, ker je majhna in luštna 'stvarca'. Tudi majhen pes je pes in je, kakor pri vsakem psu, tudi pri majhnih potrebna vzgoja, če nočeš, da odraste v bevskajočo zverino. Čivave znajo biti zelo glasne, če nimajo dobro postavljenih mej, pa tudi majhen pes prej ugrizne kot večji.

Pa bi ga priporočili družinam?

Ne, ta pes zagotovo ni za majhne otroke, razen če je že prej pri hiši in se otroka prav tako uči ravnanja s psom. Je pa primeren za tiste, ki radi svojega kužka vzamejo povsod s seboj, saj je z majhnim psom veliko bolj priročno potovati.

Kam vse ste vi potovali z njim?

Viktor je obiskal že dobršen del Slovenije, tudi slapove, Vršič, Trento, jezera in gozdove, tako da imajo tudi majhni psi veliko energije. Z mano je potoval tudi po italijanskem podeželju, po avstrijskih mestih in čofotal v morju na slovenski in hrvaški obali.

Torej gre z vami tudi na poletni dopust?

Viktor gre z nami skoraj povsod, ne glede na to, ali gre samo za posedanje v kavarni, krajši ali daljši izlet ali poletni dopust. Ko načrtuješ dopust, pač vedno prej preveriš, ali nastanitev dopušča tudi hišne živali, sicer pa zaradi njegove majhnosti ne komplicirajo nikjer. Po navadi so vsi nad njim navdušeni prav zaradi tega, ker je majhen, pa zelo družaben je in gre do vsakega se malo pocrkljat. Že od rane mladosti je vajen potovanja z avtom, obiskovanja restavracij in se tudi pridno obnaša v različnih situacijah. Dejansko si težko predstavljam, da ga kam ne bi vzela s seboj. Pa tudi on je že ves na trnih, ko opazuje pakiranje, in točno ve, da nekam gremo, in gre kar sam hitro v svoj boks, češ jaz sem že pripravljen, vzemite me s seboj. (smeh) Se je pa že zgodilo, da pred načrtovanim dopustom nismo preverili zahtev določene države glede prehoda meje s psom in smo nato tik pred zdajci raje odpovedali dopust, ker je vedno šel z nami in je tega vajen. Nismo ga mogli pustiti kje drugje.



Kako pa je z nego – je zahtevna?

Nega čivav ni zahtevna, potrebuje redno česanje, krempeljčkov ne pusti striči pa tudi pasjih salonov ne mara. Majhen pes je veliko bolj pozoren in dovzeten za vsak dotik in se lahko tudi razjezi, če mu kaj ne ustreza. Kopanja ne mara, le toliko ga tolerira, da ga okopamo takrat, ko je to nujno, predvsem če se povalja v blatu. (smeh) Valjanje v blatu obožuje. Preveč kopanja za psa ni dobro, sicer pa se pes tudi sam čisti, z jezikom, kakor mačke. Dlake pa so povsod. Ampak to pač vzameš v zakup in v torbici vedno nosiš valjarček z lepilnim trakom. (smeh) Opazila sem, da imamo skrbniki hišnih živali to skupno lastnost, da nas ne moti več, če stanovanje ni več kakor iz škatlice. Žival včasih kaj pogrize, razbije ali pa po hiši raznosi nogavice in copate. Pa tudi to ima svoj čar. Ker te žival nato pogleda z najbolj nedolžnim izrazom na obrazu in točno ve, da je 'zabiksal'. (smeh)

Bi našim bralcem še kaj sporočili za konec, kakšen nasvet?

Bralcem bi želela sporočiti, da če se odločajo za psa, naj preverijo možnosti v zavetiščih ali pri preverjenih rejcih pasemskih psov.

Fotografije: osebni arhiv

Liza - 32/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 32/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.