Vse, kar potrebujemo, ponuja narava. 

Če jo le poslušamo, cenimo in čuvamo. Mark Kališnik in Tina Berlec sta na prvem mestu njena ljubitelja, na drugem pa življenjska sopotnika. Z iskrivo ljubeznijo zapečatena načela so dala moč podjetniškemu otroku, s katerim vstopata v projekt Štartaj Slovenija. MUL'C je produkt, ki ga predstavljata, je njuno delo in slog življenja: “Ponosna sva, da ga bodo lahko jedli ljudje, ki jih ne poznava, in zase storili nekaj dobrega.”

Kakšna zgodba se piše o rojstvu Mul'ca?

Ideja za Mul'ca se je rodila v domači kuhinji. Že od nekdaj z Markom skrbiva za uživanje kakovostne, nepredelane hrane. Izogibamo se namiznemu sladkorju. Vedno prebereva deklaracijo, saj naju zanima, kaj izdelek vsebuje, preden ga kupiva. Pogosto naletiva na sestavine, ki jih niti prebrati ne znava, kaj šele, da bi vedela, kaj določena sestavina pravzaprav je. Ker teh stvari nikakor nisva hotela vzeti za samoumevne in se z njimi sprijazniti, kaj šele uporabljati v naši kuhinji, sva se odločila, da bova hrano pripravljala sama.

MUL'C torej ne vsebuje skritih in običajno potrošniku nepoznanih sestavin. Izbereta tako tudi živila za lastne potrebe?

Veliko hrane pridelamo doma na vrtu. Spomladi, poleti in jeseni uživamo domače. Če pridelamo preveč, vložimo, posušimo in shranimo v zamrzovalno skrinjo. Česar ne pridelamo, kupiva pri lokalnih kmetih. Česar ne moreva pridelati, niti kupiti pri kmetu, kupiva v trgovini, le da skrbno preveriva sestavo, izvor in kakovost izdelka.

Kako se je sploh začela pisati zgodba? Če se ne motim, sta pred leti podedovala in kupila lasten orehov nasad na Štajerskem.

Tako je. Pred leti mi je žal že pokojni oče podaril nekaj denarja. Vzela sva posojilo in kupila čudoviti košček narave. Nimava še ustrez­ne mehanizacije, zato Mark večino dela, ki je razporejeno skozi vse leto, opravi ročno. Ko obišče nasad, se tja odpravi za več dni, saj je ta od najinega doma oddaljen 120 kilometrov. Edino pomoč imava pri pobiranju. Tu se nama pridružita otroka in družina ter vsako leto tudi najboljši prijatelji, predvsem taki, ki so vajeni napornega dela oziroma jim delo ni odveč.

Tina, zasledila sem, da ste ljubezen do vrtičkanja, zeliščarstva, gobarjenja in sadjarstva povzeli že od staršev, in to v zgodnjem otroštvu. Kako so bili oni vpleteni v to kulturo?

Ja, res je! Živeli smo na podeželju, tik ob gozdu. Moje otroštvo je bilo točno takšno, kot je Nikovo in Nežino. Veliko smo gobarili, nabirali zelišča, vrtičkali ter pripravljali najrazličnejšo ozimnico. Mami in ati sta bila v tem morda še malo bolj ekstremna, saj sta poleg tega, kar zdaj pripravljava z Markom sama, pripravljala še kis, kislo zelje, repo, druge vložnine in shranke. Vedno je bilo dovolj še za prijatelje. Mami in pokojnemu atiju sem hvaležna za vse spomine in veselje do dela, ki sta ga uspešno prenesla name.

Bi lahko izpostavili enega bolj živih spominov iz otroštva, povezanega s tem?

Vsako leto smo nekajkrat naredili izlet na Kisovec, kjer smo v neokrnjeni naravi, daleč od mestnega vrveža in ob poslušanju zvokov narave nabirali zelišča, potem pa se za konec odpravili še na čaj in domačo hrano na ranč s čudovitimi konji. S sestro sva jih vedno znova opazovali. Neomejeno dolgo. Tako lepi in mogočni so bili. Na poti proti domu smo se ustavili v planinski koči, kjer smo kupili domačo smetano in sir pastirjev s planine. Smetana je bila božanskega okusa, vedno znova sem jo jedla z žlico, toliko časa, dokler mi ni bilo slabo. Čeprav je bilo slabo počutje neizogibno, se mi ni priskutila, ampak sem se je vedno znova močno najedla. (smeh) Tega je res že zelo dolgo, več kot 30 let. Mami se ne spomni več, sestra je bila še premajhna, meni pa se je skupek teh luštnih dogodkov močno zasidral v spomin.



Kakšen odnos imata do narave vajina otroka?

Lep. Ko se otroka vrneta iz šole in vrtca, odidemo za hišo, na vrt ali v gozd. Včasih se z Nikom odpraviva v gozd, kjer iz vej in slame naredi posteljico za srnico. Ali pa čakava, da zagledava kakšno. Ko pokajo veje, kar otrpne. Rad opazuje žuželke, ki bežijo na vse strani, včasih tudi nabiramo les in storže za ustvarjanje.

Na spletni strani ste med drugim zapisali, da vam je z naklonjenostjo do narave uspelo okužiti tudi partnerja. Od tega mineva več kot desetletje.

Okoli letnice se vedno pregovarjava. Uživava, leta pa bežijo. Sva si pa enotna, da sva se spoznala na silvestrovo v enem izmed ljubljanskih pubov, kjer sva vsak s svojo družbo praznovala prihod novega leta. Že pred tem sva se kakšno leto poznala le na videz in si bila všeč, takrat pa je preskočila iskrica. Zdaj sva srečna skupaj že 13 ali 14 let. Močno sva povezana. Imava iste hobije, mnen­ja, prepričanja. Čeprav se imava zelo rada in drug brez drugega ne moreva, pa vseeno pride do kakšnega nesoglasja.

Pri vzgoji?

Le takrat. Mark je strožji starš, jaz pa malo preveč popustljiva, zato si sem pa tja nisva enotna. Ampak to je del starševstva in se navsezadnje tudi na tem področju zediniva, saj ne moreva biti sprta več kot nekaj minut.

Sta imela že nekoč velike ideje o prihodnosti?

Ne, ko sva se spoznala, nisva imela kakšnih velikih idej. Prva leta sva se spoznavala in uživala v družbi drug drugega. Spomnim se, kako sva prve mesece cele noči presedela v Markovem prižganem avtu sredi zime, parkirana na parkirišču, pogosto tudi med tednom do treh zjutraj in se pogovarjala in pogovarjala o preteklosti in prihodnosti ... To so res fantastični spomini. Da pa bi kdaj tema nanesla na to, da se bova ukvarjala z naravno prehrano in imela svoj izdelek na policah v Sparu, no, o čem takšnem pa si pred 13 ali 14 leti nisva upala niti sanjati.

Trenutno sta na začetku poslovne poti. Projekt terja ogromen delež zasebnega življenja.

Še otroka sta vpeta v delo, pravzaprav dnevno spremljata dogodke – predvsem Neža, kajti Nik je še premajhen, da bi se zavedal vsega, kar se dogaja okoli nas. Naju pa dnevno sprašujeta o vseh dogodkih. Skupaj pogledamo in predebatiramo, kaj se nam je dogajalo čez dan. Meniva, da otrokoma to ne bo škodovalo, saj je pomembno, da otroci izkusijo, koliko truda in odrekanj je treba, če želiš v življenju nekaj spremeniti.

V današnji naglici in službah, ki trajajo do poznih ur, so skupni obroki edini čas, ki ga lahko na kakovosten in sproščen način preživimo z domačimi. Ohranjate doma tovrsten ritual? Kdo nosi hlače v kuhinji?

Tina: Hlače v kuhinji zagotovo nosim jaz in v tem neizmerno uživam. To, da lahko kuham, pečem in ustvarjam, mi pomeni sprostitev, polnjenje baterij. Pri pripravljanju obrokov mi zadnje čase pomaga Nik, Neža pa pride blizu, kadar pečem kaj jabolčnega, cimetovega, sadnega, torej kaj, kar obožuje. Z Markom se trudiva čim večkrat pripraviti obroke za domačo mizo. To se nama zdi sila pomembno. Kadar smo doma, jemo skupaj vse obroke, imamo kosilo, vključno z juho, glavno jedjo in sladico. Ob hrani uživamo in se pogovarjamo. Domača miza pomeni družino.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: arhiv Štartaj Slovenija

Liza - 43/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 43/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.