Še ne 40-letni dr. Noah Charney, ki z ženo Slovenko že desetletje živi v Kamniku, je ameriški umetnostni zgodovinar, predavatelj in med drugim avtor knjige Slovenologija – Življenje v najboljši deželi na svetu, medtem ko se je v svoji doktorski disertaciji, prirejeni za knjižno izdajo, ukvarjal z življenjem in delom arhitekta Jožeta Plečnika.

Ne komplicira, saj na življenje gleda s pozitivne plati, negativne pa sploh ne 'šmirgla'. Pravi, da so v Ameriki ali super veseli ali super žalostni, zadovoljstvo, ki je vmes, pa manjka. Pozna pa zelo malo Slovencev, ki so super veseli, ampak po njegovem je biti zadovoljen tudi v redu.

Kaj vam je dolgoletno izobraževanje v različnih deželah prineslo?

Dr. Noah Charney: Če bi bilo možno, bi bil študent vse življenje, študiranje mi je zelo zabavno. Trenutno ne študiram, bi pa še vedno rad.

Mar ne raziskujete za vsako knjigo, ki jo napišete?

Dr. Noah Charney: Res je, da ko pišem knjigo, raziskujem. Bilo pa mi je v veselje poskusiti več sistemov šolanja. Izobraževal sem se v Ameriki, v Angliji sem opravil podiplomski študij, potem pa še v Sloveniji doktoriral na filozofski fakulteti.

Ste študirali tudi v Italiji?

Dr. Noah Charney: Ne, v Italiji nisem študiral, temveč sem v Rimu poučeval umetnostno zgodovino. Kar pa se študija tiče, mi je bil najboljši ameriški sistem študiranja, ki sem ga bil tudi vajen. Njihov pristop je bolj človeški, saj si vesel, da študiraš, kar v drugih državah mogoče manjka. Tam skrbijo, da so študentje res navdušeni, ker hodijo na predavanja, saj so zanimiva in komaj čakajo, kaj bodo študirali prihodnje leto. Študentje so angažirani in imajo razlog, da hodijo na predavanja, ni samo tako, da morajo na predavanja. Profesorji so tam, da študentom nekaj dajo in jim pomagajo. V drugih državah imam včasih občutek, da je za študente privilegij, ker je profesor sploh tam in ga ne smeš nič vprašati, ker s tem izgublja čas, kar pa nikakor ni ameriški način. Tudi sam predavam in na začetku študentom povem, naj me kar vprašajo, če česa ne razumejo.

Kje trenutno poučujete?

Dr. Noah Charney: Že več let imam na Filozofski fakulteti v Ljubljani le nekaj tečajev na leto. Zdaj poučujem na ljubljanski univerzi profesorje, kako lahko bolj 'žmohtno' pišejo. V Sloveniji so super profesorji, raziskovalci, ampak velikokrat na evropskem razpisu ne dobijo sredstev, ker o svojem delu pišejo suhoparno. Gre za to, da delajo super, tudi razmišljajo super, ampak o tem, kar delajo, bi lahko pisali bolj 'žmohtno'. To sem počel zadnji dve leti, imam pa tudi enkratne tečaje, se pravi, da niso redni, ker nisem nikoli želel biti povsem vezan kot redni profesor, saj mi je svoboda všeč kakor tudi učenje. Če bi imel predavanja vsak dan, bi mi bilo manj všeč, tako lahko skačem od pisanja k predavanju.

Imate radi, da so možgani ves čas aktivni?

Dr. Noah Charney: Tako je. Zelo rad raziskujem, vedno raje vprašam, zakaj je nekaj tako, kot da najdem razlog, da mi ni treba raziskovati, zakaj je tako. Bolj mi je tudi všeč živeti v tuji državi kot v Ameriki, ker jo že poznam, kar mi ni tako zanimivo. Vedel sem, da želim živeti v tuji državi, v Evropi, in bilo mi je skoraj vseeno, kje, bilo je le vprašanje, kje se najdem. Vprašanje je bilo, od kod bo žena, s katero se bom poročil, tam bi namreč živel.

Glede na to, da ste se dobro znašli v različnih deželah (Italija, Španija, Anglija, Francija, Slovenija …), ste iznajdljivi?

Dr. Noah Charney: Recimo, da sem. Bolj mi je tudi všeč, da se govorijo drugi jeziki, kar je zame izziv in mi je zanimivo. Je kot igra. Zelo rad recimo hodim v trgovine, ker je tu malo drugače kot v Ameriki. Čeprav mi je zdaj tudi v Ameriki zanimivo, ker je drugače, saj tam ne živim več že toliko časa, da mi je kot tuja država. Zdaj grem v Ameriko mogoče enkrat na leto ali dvakrat, le ko imam posel ali turnejo zaradi knjige ali nekaj podobnega.

Se pravi, da vas bolj obiskujejo starši?

Dr. Noah Charney: Starši živijo v glavnem v Italiji in jih velikokrat vidim. Prihajam iz dela Amerike (New Haven, Connecticut), kjer Evropo idealizirajo. Mislijo, da je v Evropi vse malo boljše, kar ne pomeni, da se vsak od njih preseli sem, ampak hodijo v Evropo na počitnice in tudi uporabljajo evropske stvari v Ameriki. To je malo smešno, saj Evropejci včasih mislijo, da je v Ameriki boljše, čeprav je vsak človek malo drugačen. Večina Američanov ne misli, da je življenje v Evropi boljše, v tem delu Amerike ljudje živijo ob obali, bolj v mestih, mogoče so tudi bolj izobraženi. Stari starši so imeli občutek, da v Evropi ni prihodnosti in morajo zaradi dela in preživetja v Ameriko, kjer lahko vsak človek, ki želi delati, dobi dobro plačano delo. Ampak ko imaš to urejeno, pride do vprašanja, katere druge stvari te še zanimajo. Naslednja generacija to vidi in se vrača nazaj v Evropo. Mogoče stari starši, ki so se s težkim srcem selili v Ameriko, ne razumejo, da hočejo mlajše generacije nazaj. Ampak časi so se malo spremenili. Odvisno je tudi, ali opravljaš delo, ki ga lahko najdeš drugje, v drugi državi. Če pa objektivno izbiraš, v kateri državi bi rad živel, brez drugih razlogov, potem težko najdeš boljšo deželo, kot je Slovenija. Živel sem v osmih državah in lahko to objektivno ocenim. Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej je podnaslov tudi moje knjige Slovenologija, in to govorim iz srca. Lahko da so druge države super, ampak zame je v Sloveniji daleč najboljše.

So potovanja in življenje v različnih deželah tudi neke vrste izobraževanje?

Dr. Noah Charney: Seveda. Za vsako lokacijo, kjer sem živel najmanj mesec dni, sem nalašč delal multidisciplinarna raziskovanja. Poskušal sem hrano bodoče države, v kateri sem se namenil živeti, poslušal njihovo glasbo, bral knjige, ki se tam dogajajo ali so tam napisane, pogledal umetnost od tam … Poskušal sem čim več spoznati, izvedeti, kot bi imel tečaj o Ljubljani v Ameriki. To je res super občutek, ampak problem je, ker mi je bila povsem vsaka lokacija všeč.

Ne komplicirate?

Dr. Noah Charney: Ne kompliciram, sem pozitiven in okrog sebe vidim le dobre stvari, sploh ne 'šmirglam' negativnih. Tudi priznam, da nisem toliko naiven, da ne bi videl, da imam privilegiran način potovanja, da mi ni treba skrbeti za vsako stvar. Mogoče zato vidim samo dobre stvari. Moja sredstva za potovanja so nekje vmes, ni mi treba skrbeti za stroške in tako lahko izberem, kam želim potovati.

Ste privilegirani tudi zato, ker ste odprti?

Dr. Noah Charney: Mogoče tudi to.

Ste tudi prepričani o sebi?

Dr. Noah Charney: Tudi to je res. To sem dobil od staršev, od šolskega sistema v Ameriki in tudi iz socialnega okolja. Vse je bilo zelo pozitivno, v Ameriki nas nalašč učijo samozavesti, da smo alfa oseba in da ima vsaka stvar, ki jo naredimo, svojo vrednost. Po drugi strani ameriški starši včasih preveč hvalijo svoje otroke, je pa to še vedno boljše, kot da jih premalo hvalijo, po mojem mnenju. Imel sem dobro ravnotežje in sem zdaj impregniran. Oče je psihiater, mama profesorica, tudi vrtec, ki sem ga obiskoval, je bil zelo dober. Če sem recimo nekaj sestavil iz lesenih kock, so to potem narisali in popisali z mojim imenom ter obesili na steno, da sem lahko bil ponosen na to. To ti potem ostane za vse življenje, kar je zelo pomembno, saj ti življenje vrže veliko negativnih stvari, kar je za vsakega človeka normalno. Moraš imeti trdo kožo, da te to ne zabije, ampak da si rečeš, okej, grem naprej.” To pomaga tudi v pisateljskem svetu, ker dobiš v 90 odstotkih negativne odgovore založnikov in si tako olajšaš zavrnitve.



Tega torej ne jemljete kot življenjski poraz?

Dr. Noah Charney: Točno. Recimo tudi, da so nekateri Američani preveč samozavestni ali pozabijo, da moraš za uspeh trdo delati, biti brihten in imeti srečo. Ampak nekateri ljudje mislijo, da ameriške sanje pomenijo, da je vsak lahko uspešen in bogat. Pozabijo pa, da moraš za to trdo delati. Potem Američani včasih ponorijo in mislijo, da so za njihov neuspeh krivi drugi. Imamo pa tudi pozitivno gledanje na življenje in alfa osebnost, česar Slovenici večinoma nimajo, idealno pa bi bilo mogoče nekaj vmes. Američani imajo občutek, da so ali super srečni ali super žalostni, za kar je po njihovem kriv nekdo drug. V Ameriki manjka zadovoljstvo, ta srednji del, se pravi, ali smo super veseli ali super žalostni, zadovoljstvo, ki je vmes, pa manjka. Poznam zelo malo Slovencev, ki so super veseli, ampak biti zadovoljen je tudi v redu. Tega se nisem naučil.

Se vam zdi, da so Slovenci zadovoljni?

Dr. Noah Charney: Mislim, da so Slovenci zadovoljni, niso juhuhu srečni in ne povsem žalostni, so pa nekje vmes. Tukaj sem se naučil, da je to kar v redu. V Ameriki, če nisi najbolj uspešen, si najbolj žalosten in postaneš malo depresiven ali evforičen, tega vmes pa ni.

Kaj pa menite o pregovoru Če gledaš v zvezde, stopiš v drek?

Dr. Noah Charney: To je druga stran, po moje je zelo slabo, če tako učiš svoje otroke.

Kaj pa copate, jih v Ameriki res ne uporabljate?

Dr. Noah Charney: Lahko da jih nekateri nosijo, ampak tega res ne poznam. Mi hodimo obuti, tudi če so čevlji blatni, gremo z njimi na kavč. Tega zdaj več ne morem početi, ker sem postal Slovenec, smo pa za poročno zabavo v Ameriki poslali 50 parov copat, enostavnih, takih za dva evra, in jih dali gostom kot poročno darilo. Spraševali so se “Kaj je to, kakšna super stvar?” Eden od njih mi je povedal, da jih ima še vedno, se pravi, da jih 10 let uporablja vsak dan in misli, da je s tem šel en korak naprej.

Potem mi tukaj le nismo takšni 'houdri'?

Dr. Noah Charney: Ne, to je bolj sofisticirano.

Vam še vedno uspe slediti načrtom, koliko časa lahko uporabite za posamezna opravila?

Dr. Noah Charney: Včasih sem delal ves dan, nisem vedel, kaj je vikend, tudi ponoči sem delal. Ko sem dobil hčerki, sem vedel, da ne bom imel neomejene količine časa, zato sem se organiziral ter bil bolj produktiven kot prej. Zdaj delam od pol devetih do pol štirih, ko punci prideta iz vrtca, popoldne in ponoči pa ne delam nič. Zame je pomembno, da sem z njima, zato je prav, da vse naredim v določenem času. Postal sem zelo discipliniran, kar prej nisem bil. Če bi hodil v službo od devetih do petih, potem ne bi bil problem, ampak v glavnem delam doma in imam vmes še druge opravke. Moram v lekarno ali na pošto, zato moram biti res dobro organiziran, bolj kot če bi hodil v službo.

Imate prednost, ker so vam dostopni zanimivi ljudje?

Dr. Noah Charney: To ni slučajno, ko sem prišel sem, sem za intervju prosil ljudi, za katere sem menil, da so zanimivi ali sem jih poznal pred selitvijo v Slovenijo, recimo Kreslina. Njegov oboževalec sem bil, še preden sem začel živeti v Sloveniji. Pred selitvijo sem mu pisal na mail, ali se lahko dobiva za intervju. Mislil sem, da me bo poklicala njegova tajnica ali manager, ampak takoj mi je odpisal, naj pridem k njemu domov. Na začetku sem naredili intervjuje z 10, 15 ljudmi, potem sem spoznal še enega in prek njega druge in ena četrtina od teh ljudi so postali moji prijatelji, drugi pa kolegi in smo povezani.

Si ne moremo biti z vsemi blizu?

Dr. Noah Charney: Američani imamo samo eno besedo za to, frend, ki pomeni prijatelj in kolega. Recimo moji starši rečejo, da imajo 200 prijateljev, ker je v Ameriki samo ena beseda za obe vrsti odnosov. Vsak človek, za katerega misliš, da je prijazen in da bi mogoče hodil s tabo na kavo, je že prijatelj. Žena mi je rekla, da imaš v Sloveniji morda dva, tri prave prijatelje, kar je v redu. V Sloveniji imate tudi besedi ljubiti in imeti rad, medtem ko imamo v Ameriki samo eno besedo in si lahko zmeden, ker ne veš, kdo te ima rad in kdo te ljubi. To je tukaj malo drugače, mogoče je jezikovno slovenščina bolj natančna, mogoče Američani avtomatično tudi mislijo, da jih imajo vsi radi in so vsi njihovi prijatelji, kar ni možno. Potem imaš 200 prijateljev in mogoče nobeden ni pravi z veliko začetnico, kar zna biti težava.

Kako pa je z iskrenostjo pri nas in v Ameriki?

Dr. Noah Charney: Po mojem ste tukaj bolj iskreni kot Američani. Američani povedo vse, kar se jim zdi, da sogovornik želi slišati, in tako resnica bolj redko pride na dan, nakar smo šokirani in užaljeni. Američani poskušamo vsakogar razveseliti, ne bi radi nekoga užalili, potem pa mogoče nismo dovolj iskreni, kot bi morali biti. Tudi v svoji družini, med prijatelji in v službi.

A te tako lahko sploh kdo zares spozna?

Dr. Noah Charney: To je vprašanje. Imaš občutek, da zelo dobro poznaš 200 ljudi, pa te v resnici od njih nihče niti ne pozna. V Sloveniji imaš občutek, da prideš do prijateljstva težje, kar je dobro, ker imaš potem vedno res enega dobrega prijatelja, ampak na začetku pa je malo distance. Živel sem tudi v Italiji in Španiji, kjer te ljudje takoj objemajo.

Kako pa nam gre v Sloveniji s sproščenostjo?

Dr. Noah Charney: Površno imaš občutek, da so v Ameriki vsi ljudje tako odprti, na pogled, ampak ne veš, kaj se skriva pod tem. Tukaj pa, če nekaj dobiš, veš, da je to res.

Kako vzgajate hčerki?

Dr. Noah Charney: Za mojo generacijo Slovencev imam občutek, da so Slovenci vzeli bolj ta mednarodni način vzgoje. V teorijah je povsod isto, vsaj v zahodnem svetu. Po mojem je tukaj glede vzgoje manj drugačnosti, kot bi mislil. Recimo naša družinska prijatelja sta psihologa, zakonca Mrgole, ki učita interakcijo med starši in najstniki. Otroke moraš večkrat pohvaliti, kot jih Slovenci, ampak poskušam ju manj hvaliti kot Američani, da je nekaj vmes. Hčerkama tudi vedno povem, da morata biti ponosni na tisto, kar sta naredili, ne pa samo jaz na njiju. To je nekaj malega, pomeni pa veliko. Ni dovolj, da sem ponosen na hčerki, tudi oni morata biti ponosni nase, ker sta to naredili oni dve. Imam tudi slabo vest, če nisem 100-odstotno interaktiven s hčerkama, ampak človek resnično ne more biti ves čas 100-odstoten in včasih rečem, da se igrata sami. Imam pa slabo vest, če sem doma in se z njima ne igram, česar ne morem kontrolirati. Vedno imam občutek, da moram biti ves čas pozoren nanju, ko sta doma in da ni dobro, če ju odklonim, ko se želita igrati z mano. Čeprav je človeško, da se vedno ne moreš igrati z njima in tudi ne moreš biti vedno 100-odstotno pozoren. To slabo vest sem moral premagati in si reči, da se eno uro na dan lahko igrata tudi sami.



Se morajo otroci navaditi tudi tega, da se sami ukvarjajo s sabo?

Dr. Noah Charney: Tega sem se moral naučiti, to ni prišlo avtomatično. Tudi osebno kot otrok nisem bil velikokrat sam, velikokrat sem sedel in sam risal, ampak sem vedno bil s starši, pravzaprav sem stalno bil z odraslimi, le v šoli sem bil z otroki svoje starosti in tam imel prijatelje. Do odraslih sem pa vedno imel prijateljski odnos, kar mi je pomagalo, da nimam nobene treme, ne glede na to, s kom govorim.

Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Liza - 39/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 39/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.