Sogovornica je na lastni koži preizkusila krhkost življenja, saj je še pred kratkim bila brezdomna oseba.

Malo manj kot sedem let je živela na cesti, kar pomeni, da je skvotala iz ene hiše v drugo, dokler ji ni uspelo nabrati toliko denarja in dobiti toliko volje, da je danes lahko podnajemnica. Živi od socialne pomoči in varstvenega dodatka ter prodaje Kraljev ulice. V poletnem času tudi vodi ljudi po nevidni Ljubljani v okviru projekta Kraljev ulice. Vsak korak, ki ga naredi, je z namenom za boljšo in stabilnejšo prihodnost z manj negotovosti.

Kakšno je bilo vaše življenje zadnjih nekaj let?
Sogovornica: Malo manj kot sedem let sem bila na cesti, kar pomeni, da sem skvotala iz ene hiše v drugo, dokler mi ni uspelo nabrati toliko denarja in zbrati toliko volje, vsega, da sem danes lahko podnajemnica. Drugače sem tudi trajno nezaposljiva zaradi poškodb, ki jih imam.

To pomeni, da se ne morete zaposliti?
Sogovornica: Ja, po zakonu me nihče ne sme zaposliti. Tako da če želim, sem prisiljena delati na črno, česar ne bi rada. Preostanejo mi redni dohodki od socialne pomoči in varstvenega dodatka ter prodaje Kraljev ulice. V poletnem času, ko vreme dopušča, vodim ljudi po nevidni Ljubljani v okviru projekta Kraljev ulice.

Kako konkretno je bilo živeti skoraj sedem let brez stalne strehe nad glavo?
Sogovornica: Imela sem neurejeno življenje, na voljo nisem imela ne tople vode, ne elektrike, ne sanitarij, nobene komoditete. Tudi če skvotaš zapuščeno hišo, ti nihče ne garantira, da boš jutri lahko v njej spal, nimaš nobene varnosti. To so zapuščene, umazane hiše z alkoholiki, odvisniki. Brezdomnih oseb je čedalje več, s tem, da je moških več kot žensk – in to že od nekdaj. Tudi pri Kraljih ulice je vedno več prošenj za prodajalce Kraljev ulice. Čedalje več ljudi je, ki jim tudi z minimalno plačo ali z dohodki na javnih delih, s socialno pomočjo ne uspe priti čez mesec, ker so življenjski stroški nenormalno visoki in nimajo dovolj denarja. Kakorkoli obrneš, je prodaja Kraljev alternativni dohodek, pa še v prekršku nisi, ker se to ne smatra kot beračenje, ampak ti nekaj ponujaš in od mimoidočih je odvisno, ali bodo revijo kupili ali ne.

Pišete za Kralje ulic?
Sogovornica: Pišem, konec leta pa dobim minimalni honorar.

Vam je pisanje za Kralje ulic v užitek?
Sogovornica: Ozaveščam ljudi o realnem stanju. Recimo precej ljudi na vodenjih po Ljubljani sploh nima realne predstave, kaj pomeni biti brez strehe nad glavo. Sploh jim ni jim jasno, kako se živi, če ničesar nimaš. Če jim rečeš, da nič nimaš, si predstavljajo, da lahko vseeno gremo domov. Ne, tega ni. Slišim, da pravijo, da imamo garderobo, ki jo dobimo, in tudi, da se dobi poceni garderoba. Ne rečem, to se že dobi, tu in tam res kaj dobrega, ampak če nimaš varnega prostora, kjer vse to lahko spraviš, je povsem vseeno, če to dobiš. Danes imaš kje prespati, jutri pa lahko prideš v hišo in ne bo nič, ker si na žalost brezdomna oseba.

Če vse skupaj seštejemo, brezdomnim osebam ni nič zagotovljenega?
Sogovornica: Po navadi je tako, da brezdomne osebe več ali manj s seboj nosijo nahrbtnik, ker v njem hranijo nekaj minimalnega imetja in stvari, ki so jim pri srcu, brez katerih ne bi radi ostali. Naj bo to telefon, prenosni radio, mp3, saj teh stvari nimajo kje pustiti.

Gre za golo preživetje?
Sogovornica: Seveda, ti ljudje živijo iz dneva v dan, ne morejo vedeti, kako bodo preživeli mesec, ampak je pomembno, kako bodo premostili trenutne težave, ki jih rešujejo sproti, kar je veljalo tudi zame. Ne moreš razmišljati vnaprej, ker dejansko živiš v negotovosti.

Iz katere je zelo težko funkcionirati?
Sogovornica: Seveda, stopiti stopničko višje je za vsakogar zelo dobro, čim pa človek pade na trda tla ali še globlje, je to šok, telesno in psihično. Ljudje se v takem primeru ne znajdejo, ali so preveč ponosni, da ne vprašajo za pomoč, ali ne vedo, koga vprašati. Lahko pa imajo tudi slabe izkušnje s tem, da so koga prosili za pomoč.

Gre za začaran krog, v katerem se gre iz ene neprijetnosti v drugo?
Sogovornica: V bistvu ja. Gre za začaran krog, iz katerega je res izjemno težko izstopiti. Tudi ljudje te zaradi tega gledajo s prezirom, pa bog ne daj, da te vidijo s kakšnim pivom v roki, potem tudi sočutne besede ne dobiš. Nihče se ne vpraša, kaj je tega človeka pripeljalo do te skrajnosti, ampak vidijo trenutno sliko in si ustvarijo predstavo, ki po možnosti sploh ni realna.

Kako ljudje gledajo na vas, ko prodajate Kralje ulic?
Sogovornica: Ljudje so različni, kot prodajalka pa imam tudi redne stranke, ki od mene redno kupujejo Kralje. Je kar nekaj sočutnih in dobrih ljudi, ki čeprav revije mogoče ne berejo ali pa jih ne zanima, prispevajo, tudi dajo neki minimalni denar, kovanec. Imaš pa tudi ljudi, ki te res grdo pogledajo, s prezirom. Opažam, da veliko ljudi niti ne odzdravi, kaj šele, da bi se ustavilo. Dostikrat slišim pripombe, kako so brezdomne osebe neolikane, nespoštljive, nekulturne. Opažam pa, da zna biti tudi obratno. Ko prodajam Kralje, jim revijo lepo ponudim, mimoidoče vedno najprej pozdravim. Če človek vsaj ne odzdravi ali ko mu revijo ponudim, ne reče ne ali hvala, kam smo prišli. Na koncu koncev gre za ljudi, ki se imajo za kulturne, izobražene … Je pa nekaj, za brezdomne ljudi večinoma tudi velja, da so alkoholiki in odvisniki. Ne zdi se mi dobro, da nas potem vse mečejo v isti koš. Nismo vsi takšni, ne pijem alkohola in se ne drogiram.

Kaj pa pravite na pripombo, da ima veliko brezdomnih oseb mobitele?
Sogovornica: Saj imajo mobitele, nimajo pa najnovejših modelov, ki stanejo skoraj tisoč evrov, ampak telefon, ki ga kupijo na črnem trgu za pet evrov. Ni samo stvar v tem, kaj imaš, ampak šteje tudi, koliko so te stvari kakovostne.

Mar niso tudi vam, ko ste prodajali Kralje, očitali, da imate predobre superge?
Sogovornica: Imela sem obute superge Reebok in prodajala Kralje, ko je mimo šel gospod, ki sem mu ponudila revijo. Ustavil se je in me premeril od glave do peta, kako sem oblečena, kakšno frizuro imam, kako sem videti in potem prav nejevoljno pripomnil: “Veš kaj, imaš pa predobre superge, da bi bila brezdomna oseba.” Povedala sem mu, da sem jih dobila na Karitasu, kar je tudi bilo res. Kot brezdomna oseba imaš čas, da greš tudi na Karitas, čeprav imam osebno zdaj manj časa, kot nekoč, ko sem bila zaposlena.

Vam čas veliko pomeni?
Sogovornica: Čeprav sem nezaposljiva, sem bolj aktivna in zasedena, kot če bi hodila v službo, v katero sem hodila pred leti, saj imajo dnevi premalo ur. Zmanjka mi časa, da bi mi vse uspelo narediti, kot si želim.

To pomeni, da brezdomne osebe prav tako sanjate in imate svoje cilje?
Sogovornica: Vsekakor, se pa razlikujejo od sanj normalnih ljudi, ki imajo finančno varnost, družbeni ugled in sigurnost.

Kako pa je z zavezništvom med brezdomnimi osebami, obstaja kolegialnost?
Sogovornica: Ja in ne, veliko je nasilja. Pri brezdomnih osebah, ki so odvisne ali alkoholiki, velja mišljenje, da med prijatelji velja, kar je tvoje, je moje, in kar je moje, te nima kaj brigati. Neizbežno je, da je kup nasilja, napetosti, prepirov, izgredov, posredovanja policije. Po navadi ti tisti, s katerim si imel najboljši odnos, ukrade denarnico iz torbe.

V življenju brezdomnih oseb ni nič zanesljivega?
Sogovornica: Na vsakem koraku moraš biti previden in si zagotavljati kritje. Če ga nimaš, pogoriš.

Se je vam uspelo premakniti iz takšnega stanja?
Sogovornica: Drži, da sem veliko premaknila, pred leti sem bila celo v nastanitvenem programu prek Kraljev, ki pomaga, da iz uličnega življenja počasi preideš v normalno življenje, ki ti zagotavlja neko sigurnost. Zaradi svojih kriterijev sem veljala za 'problematično', dostikrat so mi govorili, da naj znižam kriterije. Vsakič sem rekla, da sem v program prišla prav zato, da kriterije zvišam, ne pa, da jih nižam. Že ko sem bila na cesti, so bili tako nizki, da nižji več niso mogli biti.

Kaj vas je motilo?
Sogovornica: Čistoča, urejenost … Brezdomnim osebam to ni samo po sebi umevno, ker so prej bile vajene živeti v umazaniji.

Vi tega v nastanitveni enoti niste mogli sprejeti?
Sogovornica: Kje pa, odšla sem v program z namenom, da bom svoje kriterije zvišala in spremenila način razmišljanja ter delovanja. Če bi svoje kriterije znižala, ne bi mogla ničesar narediti, ostala bi na isti točki. Res je bilo zelo težko, ker če daš skupaj tri različne ljudi, tri različne karakterje, in se en trudi, medtem ko se druga dva ne, ne gre. Prej se zgodi, da se oseba, ki se trudi, preneha truditi, ker v tem ne vidi smisla.



Kaj vas je premaknilo iz brezupnega stanja?
Sogovornica: To gre korak za korakom. Doumela sem, da je to način življenja, ki je za vsakogar neprimeren. Tega, da nekdo ostaja na cesti, je sam, ima socialno pomoč kot minimalni dohodek, neke nezmožnosti dela, nikomur ne želim.

Ste začeli pomagati sami sebi?
Sogovornica: Ko sem uporabljala hojico za pomoč pri hoji, sem jo opustila. Da bi tako mlada morala biti na invalidskem vozičku, ni prišlo v poštev. Mnogo ljudi mi pravi, da sem trmasta in imam voljo. Če ne bi bilo tega, ne bi dandanes stala na nogah.

Kako trenutno živite?
Sogovornica: Danes sem podnajemnica in živim sama, bilo pa je obdobje, ko sem imela domačo podgano Luno. Govorili so mi, kako sem jo lahko imela, češ da so podgane umazane in kužne. To je bila pasemska podgana, ki ni ista kot te, ki tečejo na cesti. Bila je samo v stanovanju, tudi na tla ni stopila. Tla so umazana, pa tudi nikoli nisem vedela, v katero luknjo mi lahko zaide. Bila je vajena postelje in moje majice.

Vam je veliko pomenilo, da ste zanjo skrbeli in je bila odvisna od vas?
Sogovornica: Zastavila sem na odgovornosti, skrbela sem zanjo, saj je bila odvisna od mene.

Ste tudi vi odvisni od sebe?
Sogovornica: Seveda, kdo pa ni odvisen od samega sebe. Še najbolj smo odvisni od samih sebe.

Se zdaj poskušate zaščititi in izogniti slabim stvarem, situacijam?
Sogovornica: Naučena sem, da prepoznam kritične situacije in se jih potem izogibam. Zdaj se mi to zdi nekaj samoumevnega, prej pa ni bilo tako. Okoliščine in življenjske odločitve so me pahnile do tega, da sem pristala na cesti.

Se to lahko marsikomu zgodi?
Sogovornica: Vsakomur. Mnogo ljudi gre skozi življenje z mislijo, da imajo službo in zelo dobro plačo ter da se jim kaj takšnega ne more zgoditi. Kdo ti to zagotavlja? To, da imaš službo, danes ni neka garancija.

Vam je občutek, da je veliko odvisno od vas, v redu?
Sogovornica: Bolje mi je, kot če bi bila odvisna od koga drugega. Če si sama ne bom omogočila boljšega življenja, kdo pa mi ga bo? Pomoč, odvisnost od nekoga, zame ni opcija, rada skrbim sama zase, si sama služim denar, skrbim za zdravo prehrano ter da jemljem B-kompleks, imam dieto… moram pojesti ogromno mesa, ker imam nevropatijo in wernikov sindrom, kar pomeni, da moje telo zavrača B-vitamin.

Zdaj vidite svetlobo na koncu tunela?
Sogovornica: Na koncu koncev se nekako pobiram, čakam na bivalno enoto. Dobiti stanovanje v podnajemu je kar velik problem. Iskala sem ga dva meseca, poskusila sem vse živo, s tem, da so cene najemnine za stanovanje visoke. Sicer imam možnost subvencije za najemnino, ker imam minimalni dohodek in ker sem trajno nezaposljiva. Je pa vseeno težava, ker čim pridem na ogled stanovanja in omenim subvencijo, je odgovor avtomatsko ne, ker se lastniki stanovanj bojijo, da ne bom sposobna plačevati najemnine, kar pa ni res. Zdaj sem že leto dni v podnajemu in imam super lastnika. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi mu ostala dolžna ali pravočasno ne bi mogla plačati. Vse položnice plačam takoj naslednji dan, kar mi zagotavlja večjo zanesljivost za prihodnost. Bi me lastnik pustil v stanovanju, če položnic ne bi plačevala ali odlašala s plačevanjem? Vsak korak, ki ga naredim, je z namenom za boljšo prihodnost, stabilnejšo z manj negotovosti, kar je pa dandanes težko, ker je vse tako negotovo in imaš občutek, kot da hodiš po tankem ledu. Čeprav sem korake k boljšemu življenju naredila jaz, vem, da lahko pride do česarkoli čez teden,
mesec …in sem lahko ponovno brez stanovanja ali bog ne daj, da pride do česa drugega. Imam veliko poškodb in nikoli ne vem, kdaj se stvar lahko poslabša. Moram biti čim več na nogah, čim več aktivna, nekako poskušam vzdrževati kondicijo, da ne bi v bližnji prihodnosti ponovno padla v invalidski voziček, kot sem že. Tega si ne želim.

Kaj vam je bistveno v življenju?
Sogovornica: Osnovno je, da imam stabilno življenje, občutek varnosti. Bistvenega pomena pa so po mojem odnosi z bližnjimi, tako domačimi kot prijatelji, s sodelavci, da imam vsaj nekaj pristnih odnosov. Tudi iskrenost je pomembna, kot vrednota pa se mi zdi pomembna sočutnost do drugih, da človek nekomu pomaga in si ne misli “Kaj me briga, saj to ni moj problem.” Mogoče že samo s tem, da ga posluša in mu reče kakšno dobro besedo. Recimo zadnjič, ko je bilo vroče, je mimo prišel moški in povedal, da nima drobiža, da pa mi je prinesel liter vode. Tudi to je pomoč. Če bi hotela sama po vodo, bi morala zapustiti delovno mesto, da si kupim vodo. Vprašanje, če bi mesto za prodajo ostalo prosto in nanj ne bi prišel drugi prodajalec.

Kako se počutite zdaj, ko ste premagali mnogo ovir?
Sogovornica: Nekako sem zadovoljna s svojimi odločitvami, še vedno pa si želim nekaj več, nekaj boljšega. Nikoli ne čutim, da sem zelo zadovoljna in da je to vse, kar si želim. Vedno je še kaj več. Verjetno bi, če bi imela službo in dobro plačo, nekaj časa bila zadovoljna, potem pa bi tudi to bilo premalo. Treba je najti neko ravnovesje.

Kakšna razlika je med brezdomnimi osebami in tistimi, ki imajo dom?
Sogovornica: Dve različni kakovosti življenja imajo. Brezdomni osebi dnevi potekajo drugače. Če je lačna, je treba prodati nekaj Kraljev, da si lahko kupi sendvič, piščančjih zrezkov ne more, ker jih nima kje pripraviti. To pomeni, da ima drug način prehranjevanja, celoten življenjski stil je drugačen. Po večini so brezdomne osebe dosti bolj zaprte, ker se nerade odpirajo drugim, sploh jim je težko komunicirati z ljudmi, ki imajo svoje redne dohodke. Bojijo se, da ne bodo sprejeti, kar pomeni, da po navadi brezdomne osebe svoje težave držijo zase, in je to spet začaran krog. Tudi ne poskušajo iti ven iz tega kroga, lažje je sprejeti sebi enakega kot nekoga, ki ti ni enak. Nekatere brezdomne osebe, če si nekaj želijo, govorim o minimalnih osnovnih stvareh, če ne drugače, bodo prosile denar, dokler ne dobijo dovolj denarja, naj gre za hrano, pivo ali karkoli. Pred sabo vidijo samo ta sendvič ali pivo, vseeno jim je za okolje. Drugi ljudje pa si te stvari samoumevno privoščijo in takšnega načina obnašanja tudi ne sprejemajo. Dostikrat sem videla, ko je brezdomna oseba prosila denar za hrano, da jo je veliko ljudi zavrnilo na grd način: “Kaj pa se ti greš, pojdi delat!” Nihče se ni vprašal, ali je ta človek sploh sposoben delati, ali so kakšne druge težave. Ljudje, ki imajo, se premalo zavedajo, da obstajajo ogrožene skupine ljudi, ki res nimajo pičlih osnov. Ne kritiziram ljudi, ki imajo, tudi ljudje, ki nimajo, ne znajo biti ne uvidevni, ne nič. Vidijo le svoje in gredo.

Ni vmes mosta?
Sogovornica: Ne, ni ga. To, da smo vsi ljudje in ranljivi, se ljudje ne zavedamo, vse dokler nas nekaj močno ne prizadene!

Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Liza - 35/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 35/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.