Starševstvo

Je moj otrok trmast?

Otrok okoli tretjega ali četrtega leta obvlada spretnosti, ki mu zagotavljajo temeljno samostojnost in mu vzbujajo samozavest. Začenja se zavedati svoje lastne osebnosti, ki jo hoče vedno znova potrjevati. Uveljaviti se ne zna drugače, kot da svoj “jaz” potrjuje z uporom okolju, ko postavlja svojo voljo nasproti tuji volji. Prvič spozna slast besed “nočem” in “ne bom”.

Obdobje med 2. in 4. letom, včasih tudi do 5. leta otrokove starosti, imenujemo obdobje prve trme; prve zato, ker z vstopom v puberteto otrok doživlja še eno izrazito obdobje trme, ki se pri enih odraža bolj, pri drugih manj.

Obdobje prve trme je za otroka povsem normalen razvojni pojav, je pa vzgojno kočljiv, saj staršem često vzbuja dvome, ko se sprašujejo o ustrezni vzgojni poti.

Razumevanje nekega pojava nam zanesljivo pokaže pravo pot, ko ne vemo, kako bi ravnali v težavni situaciji, in nam omogoča, da problem ustrezno premagamo.

Vzroki za otrokovo trmo

V drugem in tretjem letu se pri otroku razvijejo svojstvene lastnosti, povezane s pojavom egocentrizma. Otrok doživlja svet tako, kot da je sam središče vsega dogajanja in se vse ostalo vrti okoli njega. Je zelo ljubek in prisrčen, močno navezan na starše, zna neposredno, viharno izražati svoja čustva. Je poln novih domislic in izviren v svojih postopkih in izrazih. Po drugi strani pa se starši včasih pritožujejo, da zna biti tudi brezobziren, zaverovan sam vase in egocentričen. Nemudoma zahteva izpolnitev svojih želja in pri tem mu je vseeno, če drugi pri tem trpijo.

Poleg tega zna biti skrajno umazan in kaže celo vrsto nespodobnih navad (sesa prste, grize nohte, paca s hrano, vtika prst v nos…). Vse to – se zdi – da počne z zadovoljstvom in užitkom.

Mnoge matere celo potožijo, da so malčka komaj odvadile ene slabe lastnosti in že si je pridobil novo. Bolj ko ga rotijo na pazi na obleko, z večjim veseljem priteče pokazat raztrgano trenirko ali popackan jopič…

Upravičeno in zaskrbljeno se včasih sprašujemo, kje se je naš otrok navzel teh “slabih navad”, ob tem pa pozabljamo, da ne gre za slabosti in pomanjkljivosti v običajnem pomenu besede. Gre zgolj za tipične značilnosti 2 – 4 letnika, značilne za obdobje egocentrizma, ki se včasih kažejo že kot egoizem. Nikakor ne gre tega presojati skozi moralni vidik, saj so to razvojne posebnosti otroka v tem obdobju, ki se pri enih kažejo izraziteje kot pri drugih.

Ne spuščajmo se v bitke z otrokom. Mirna beseda več zaleže.

Kljub temu so te posebnosti, ki se izražajo v obliki sebičnosti, samozaverovanosti, okrutnosti in umazanosti družbeno – moralno nesprejemljive. V strahu, da bi bil naš otrok nevzgojen, želimo starši te “slabosti” čimprej odpraviti oziroma jih spremeniti v moralno sprejemljivejše oblike. Otrokovo veselje nad umazanijo želimo spremeniti v gnus, okrutnost v usmiljenje, nesramežljivost v sramežljivost, destruktivnost v skrbno ravnanje s predmeti,… trudimo se po vsej sili njegovo sebičnost preusmeriti v obzirnost do bližnjega. Nestrpno in zagrizeno želimo z vzgojo preoblikovati in socializirati otrokovo naravo. Otrok, ki je v tem obdobju še zelo nepotrpežljiv in nezmožen zreti v prihodnost, doživlja ta boj med vzgojo in lastnimi nagibi zelo konfliktno. Zaradi nenehnih prepovedi in karanja občuti neugodje, ki v njem zbuja odpor in trmo.

Kako obravnavamo trmo?

Trma je popolnoma naravna reakcija otroka na naše vzgojne zahteve s težnjo, da bi preoblikovali otrokovo naravo. Zaradi tega jo moramo do neke mere sprejeti in se ob tem zavedati, da je trma izraz otrokove razvijajoče se osebnosti in lastne volje, ki je pomembna človekova lastnost. Močno jo bo potreboval kasneje v življenju, pri premagovanju težav in doseganju različnih pomembnih ciljev.

Trma je popolnoma naravna reakcija otroka na naše vzgojne zahteve.

Izbruh trme je zelo podoben izbruhu jeze. Razlika je le v tem, da pri jezi otrok čuti zadovoljstvo ob ponižanju dejanskega ali dozdevnega sovražnika. Izbruh je kratkotrajen (redko traja dlje kot nekaj minut) in zelo afektiven. Otroka čustveno tako pretrese, da izgubi stik z okolico in postane v tistem trenutku nedostopen. Pri tem izgubi celo stik s tistim prvotnim namenom, ki mu ga je nekdo hotel prekrižati in je zato prišlo do izbruha trme.

Otrok pordeči v obraz, začne cepetati, grizti, praskati, tolči okrog sebe in metati stvari, ki mu pridejo pod roke. Lahko pa se trma pojavi tudi v pasivni obliki, ko otrok trdovratno molči, se obrača stran ali pa se vrže na tla in se zlepa ne dvigne.

Za obe obliki je značilno, da otrok odklanja izpolnitev želje, katere neuresničitev je sprožila napad.

Naše ravnanje ob izbruhu trme

Otroka ne omejujmo v aktivnostih in težnji po gibanju; omogočimo mu čim širši prostor za igro, telesne dejavnosti in spoznavanje okolice.

Ne vsiljujmo mu pretiranih higienskih navad in mu dopustimo, da izživi nekatere svoje želje in težnje po mazanju, packanju v igri (na dovoljen način). Ka zato, če bo pojedel malo trave, si umazal hlače z mivko ali popacal pulover! Na ta način si nabira nove izkušnje, obenem pa s sproščeno igro krepi svojo samozavest. Ob navajanju na higieno mu omogočimo, da tudi sam umiva zobke svojemu medvedku ali punčki in da svoje igračke tudi okopa – tako si pridobiva ročne spretnosti.

Na otroka še posebno negativno vpliva, če ga nenadoma iztrgamo iz dane situacije – npr. prekinemo njegovo igro z zahtevo, da se gre kopat ali večerjat. Take situacije ustvarjajo v otroku konflikt in če se to večkrat in stalno ponavlja, se lahko v njem razvije obrambni mehanizem negativizme. Priporočljivo je, da se z otrokom pogovorimo, kdaj je na primer čas za večerno umivanje, ker bo tako lažje sprejel našo zahtevo in ga ta ne bo več presenetila.

Dobro je, da starši s kakšno zahtevo včasih počakamo na ugodnejši trenutek, ko je otrok spet miren in se mu je trma že polegla. Takrat svojo zahtevo ponovimo in se skušamo z otrokom pogovoriti. Otrok mora čutiti, da ga starši jemljemo resno.

Če je izbruh trme neizogiben, je priporočljivo, da starši izkoristimo otrokovo sugestibilnost in preusmerimo njegovo pozornost na kakšno srugo naključno stvar in trmasti izpad je že pozabljen.

Izogibajmo se direktnih in ostrih zapovedi, ki v otroku takoj zbudijo trmasto protireakcijo in odpor. nadomestimo jih raje s kratkimi, mirnimi navodili v prijaznem tonu.

Včasih ob otrokovem tmoglavljenju nastopijo trenutki, ko mu ne moremo popustiti. Nekateri psihologi so mnenja, da je v takem trenutku potrebna vzgojna kazen, ki ne sme biti prestroga in vselej s pojasnilom, zakaj smo otroka kaznovali.

Če ne gre drugače, naj otrok tudi sam na svoji koži doživi, da ima trma določene posledice. Starši naj pustijo otroka, da v primernih in nenevarnih trenutkih njegova trma obvelja in da občuti posledice dejanja, pred katerim so ga svarili.

Še posebno moramo paziti, da se iz otrokovega vedenja ne norčujemo. Majhni otroci še ne prenesejo norčevanja in posmehovanja in lahko jih pripelje do še hujših oblik trmoglavljenja.

Za zaključek, dragi starši, želim poudariti, da je zelo pomembna naša reakcija na otrokovo trmo. Dosledno se izogibajmo izzivu boja z otrokom. Nikoli ne pokažimo prizadetosti zaradi njegove besede “nočem” ali “ne bom”. Kratkomalo se naredimo nevedne. Kadar se otrok upre naši zahtevi, jo mirno ponovimo. Če še vztraja pri odporu, ga za nekaj časa pustimo samega in počnimo kaj drugega. Pogosto se zgodi, da nas tedaj otrok pokliče ali molče stori, kar smo ga prosili. Tedaj sprejmimo stik z njim in se obnašajmo, kot da se ni nič zgodilo. Otrok mora vedeti, da ne obsojamo njega, ampak njegovo početje in da ga imamo še vedno zelo radi.

Piše: Nevenka Janež, dipl. psih.

Dodaj odgovor