Zdaj, ko sva po dobrih desetih urah mukotrpne polžje vožnje prispela na zasluženo dopustniško destinacijo, ki mimogrede ni nikjer drugje kot pri naših sosedih, se nama je utrnila misel, da bi lahko – kot že ničkoliko najinih kolegov – spisala kakšno občasno bolj ali manj zabavno kolumno, ki bi razkrila nič kaj pesniško življenje zdravniških parov.

Ker sva v duhu po večini naravnana na dobrodelnost, za branje svojih osebnih travm in vsakodnevnih burlesk seveda ne zahtevava honorarja, vesela bi seveda bila, če bi nama uspelo nasmejati vsaj nekaj tistih, ki se boste prebili skozi najine kolumne.

Kar nekaj časa sem potrebovala in morda občasno še potrebujem, da sem sprejela dejstvo, da je biti zdravnik resnično način življenja. To smo zelo dobro spoznale predvsem mlajše generacije, ki smo praktično izsledljive na vsakem kotičku in ob vsaki uri. Moj dragi partner, ki so ga sosedje po dežurstvih čakali kar na klopci pred blokom, sicer težko razume mojo milenijsko generacijo, ki pošilja sporočila ob vseh mogočih urah. Včasih je bilo uporabnikov njegovih storitev toliko, da se je po 48-urnem 'šihtu' dobesedno plazil okoli bloka in uporabljal stranski vhod. Ampak to se je zgodilo res zelo poredko, predvsem, kadar je nujno potreboval prostor, kamor gre še cesar sam. 'Straža' je bila kmalu postavljena na obe strani hiše. Pa saj jim niti zameriti nisva mogla.

In ko takole sedim ob obali, seveda ne morem brez pregledovanja sms-jev. Včasih se mi zdi, da se mi telefon kar samodejno lepi na prste, ob tem pa svarim svojo hčerko pred tablicami in preostalimi elektronskimi sredstvi. Ta mala je že tako prebrisana, da zelo hitro ugotovi, kdaj na skrivaj brskam po telefonu: “Ja, ja, mami, te bom babi zatožila, koliko si na telefonu. Ona je tvoja mama, pa te bo že skregala.” Seveda se začnem izgovarjati na službo, da res nujno potrebujejo moj nasvet, ipd. In ko že četrtič pogledam na telefon, je res zastavljeno prvo vprašanje. V moji, sicer še ne zelo dolgi karieri se je nabralo kar lepo število fotografij, kožnih izpuščajev, jezikov, dovolj za kak dober strokovni atlas. Ampak kaj verjetno bi me pozneje tožili, če bi vse prejete fotografije tudi objavila. Precej se mi je vtisnila v spomin fotografija jezika, z vprašanjem: kaj je to. Ko sem neznancu odpisala, da jezik, je sledil val užaljenosti, ampak hej, saj si mi ne nazadnje poslal fotko jezika. Seveda sva nato prišla do diagnoze, ampak vendarle je bil potreben klic. Najljubše so mi fotografije izpuščajev, pikic, milimetrskih madežev, ki jih tudi z najboljšo ločljivostjo telefona ne morem razbrati.

Ko pomislim, da bi nekdo našel moj telefon, na katerem se znajdejo vse te fotografije, se resno zamislim. Osebno sicer še vedno upam, da me imajo ljudje v svojem imeniku predvsem zaradi moje duhovitosti in prijateljstva, in ne zgolj zato, da mi lahko prek omrežij pošiljajo svoje fotografije. Še najbolje je, ko mi ob 12. ponoči zazvoni telefon (med tem se dragi dela, da trdno spi in ponazarja smrčanje) in prejmem sporočilo: “Daj stara, vidim, da si online, zakaj mi ne odpišeš, daj uredi mi pregled pri urologu”. Ne morem si kaj, da ne odpišem, da bi ob tej uri mogoče potreboval kaj bolj zabavnega kot urologa. Več ali manj zadev uspešno rešim tudi prek telefona, s tem, verjamem, marsikaj prihranim kolegom in zmanjšam številko dnevnih pacientov. Žal pa ni v moji ali moževi domeni, da bi urejala specialiste, ti časi so že davno mimo. Če sem iskrena, tudi sama resno premislim, ali naj pokličem kolega, ki je na dopustu.

Ampak kot že rečeno, zdravniški poklic naj bi bilo poslanstvo in moj dragi me uči, da si moram sploh jemati v čast, da si kdorkoli želi moje mnenje. (Če ga že on pogosto ne. Predvsem, ko mojo novo belo uniformo opere skupaj s svojo novo rdečo majico in trdi, da ni kriv). Po strokovni plati ga jemljem za svojo referenco, v zasebnem življenju pa seveda malo oz. precej manj. (Saj to že ve, brez skrbi).

Precej zanimive so tudi debate o domačem zdravljenju. Spomnim se, ko se nikakor nisva mogla zediniti glede zdravljenja hčerke, ki je prejela že dva antibiotika. Ko sva jo peljala na pregled ušes, je precej starejši kolega pokomentiral: “Pa kaj je s tema dvema, kaj nista ta dva zdravnika, pa ne znata uh gledat, al kaj.” Sama pri sebi sem si mislila, da ušesa sicer že znam gledati, pa tudi odnos do svojih kolegov poskušam nekako vzdrževati. Ko sem nato šla mimo sosednje ambulante, je zdravnik druge specialnosti vprašal specializanta, ali pred čakalnico še kdo čaka. Mlad zdravnik mu je odgovoril, da je pogledal vse, čaka pa še ena 'oka'. Ne upam si pomislit, kako se je počutil starejši gospod v čakalnici.

Da ne bo kdo mislil, nisva tipična zagovornika zdravniških halj, čeprav trdno verjamem, da vsi, ki smo vstopili v ta krog, resnično ne želimo škoditi nobenemu pacientu. Problem vidiva v odnosih in komunikaciji, ki hitro pripelje do konfliktnih, težkih situacij. Svoje paciente obravnavava, kot bi bili najini prijatelji ali sorodniki, kar nama včasih očitajo. Ampak veliko raje imava profesionalnega, vendar ljudskega zdravnika, ki se s svojim pacientom skupaj smeji in joče, kot takega, ki zaradi svojega imena oblati lastnega kolega.

Besedilo: Zdravnika z nasmehom // Fotografiji: Shutterstock

Liza - 40/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 40/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.