Ko sem se včeraj peljala domov iz Ljubljane, me je prešinila nenavadna misel. In sicer …

… ugotovila sem, kako pogosto se zgodi, da obraza tistega, ki me pelje, sploh ne poznam. Včeraj sem se peljala s starejšim parom. Oba sta bila malce čudna, da ne rečem nataknjena. Veste, včeraj sem imela enega tistih ekspresno dobrih dni. Pojedla sem tri kosila (če sem slabe volje, mi samo dajte hrano in vse bo okej), imela sem super uspešne sestanke in vse je šlo kot po maslu. Zato sem v njun avto na železniški postaji v Ljubljani vstopila resnično prešerne volje in se želela celo malce pogovarjati, preden totalno odtavam v mislih.

Moja prijaznost je sicer naletela na ‘gluha ušesa’ in ostre poglede, in priznam, da se mi s pametnjakoviči iz dveh generacij nazaj ni ljubilo prepirati. Nad pogovorom sem obupala že na Bleiweisovi (morda pomaga dejstvo, da je bilo na cesti kar precej gužve, kar pomeni, da sem zdržala dobrih 10 minut), sem se potem do Nove Gorice neskončno trudila ujeti pogled voznika. Slišala sem njegov glas, si podrobno pogledala zadnji del njegovega vratu in napol gole glave, pa njegov privihani ovratnik polo majice, ampak nikakor (in s tem mislim nikaaaaaaaakor) nisem mogla ujeti pogleda.

Ne v vzvratnem ogledalu, ne stranskem, in niti s posebno žirafastim zvijanjem vrata. Pa tudi ko sem izstopila, še vedno nisem vedela, kakšen je. Kar pa pravzaprav nisem ugotovila prvič. Pred časom sem se precej pogosto vozila z enim gospodom. In ko rečem precej pogosto, mislim na trikrat tedensko vožnjo z enim in istim moškim. Nikoli nisva stopila iz avtomobila, sva se pa redno pogovarjala.

Ko mi je potem enkrat pomagal pri prtljagi, sem v resnici prvič videla njegov obraz in ostala presenečena. V resnici ne zaradi pogleda, ampak dejstva, da sem si človeka, s katerim sem se vozila že vsaj dober mesec dni, popolnoma drugače predstavljala. Kako grozno. Na dan sem z njim preživela več kot s kakršnim koli drugim članom družine, o meni je vedel skoraj vse, jaz pa o njem pravzaprav nič. No, poznala sem njegovo ime in vse zabavne prigode, ki so jih v tem času utegnili ušpičiti njegovi otroci, kljub temu pa ga na ulici, če bi ga naključno srečala, ne bi spoznala.

Ni to malce mimo? Malce grozno? Kje smo pristali ljudje, da so nam človeški odnosi tako odveč? Kje so časi, ko si poznal vse in vsakega v mestu? Ni bil to lep in prijeten občutek? V resnici to, ko se z Anejem odpraviva po svetu, vedno najbolj pogrešam. Nekateri ne želijo na Pag zato, ker tam srečajo pol Slovenije, jaz pa bi se tja odpravila prav zato. Všeč mi je rutina in občutek varnosti v mestu, v katerem mislim, da poznam vse in vsak skriti kotiček.

Ko sva tri mesece lutala po Novi Zelandiji sem si (no, v resnici oba) krvavo želela, da bi se lahko usedla v svoj zjahani citroen picasso in se odpeljala na dvorišče najinega prijatelja. Se usedla za mizo pod lipo pred njegovo hišo, spila slovensko pivo in jedla žlikrofe (ali nekaj podobno slovenskega). Zdaj pa se mi zdi, da smo vsi, bolj kot ne tujci. No, zame to morda ne velja ravno na vseh področjih, ker sem pač tako glasna, da sem v naselju, kjer živim, navezala tesne stike z vsakim lastnikom psa (ker pse pač obožujem) in vsakim bližnjim sosedom, ki me je že kdaj povabil na kakšno rakijo ali dve. In s tem v mislih se bom morila dalje. Ker ne želim biti mravljica, ki svoje življenje preživlja v enem od teh majhnih škatlic, ki jim pravimo stanovanje. Ker ne želim živeti mimo drugih. In ker še vedno verjamem, da je na tem svetu še vedno veliko takšnih, ki si želijo podobno.

Besedilo: Kaja Berlot // Foto: Helena Kermelj

Liza - 15/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 15/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.