Sedim na kavču, udobno nameščen med dve blazini.

Maček varno spi zunaj dosega mojih rok, ker mu je trenutno človeški dotik nezaželen. Vklopljeno imam televizijo, na kateri se vrti znana pogovorna oddaja ameriškega porekla. Tematika: Trump, seveda. Ali pa premog. Nekje sredi govora sem izgubil pozornost. Pritegnil jo je namreč moj prenosnik, parkiran na klubski mizici pred kavčem.

Na njem odprt Skype za klepet z oddaljenimi prijatelji, pa Battle.net za pogovor z znanci iz video iger in v ozadju še Gmail, kjer me v nabiralniku čaka sedem neprebranih elektronskih pisemc, od katerih jih je verjetno vsaj pet oglasnega značaja. Na kolenih imam iPad. Priklopljen sem na Twitch, ker s kolegom iz Švedske gledam neko e-šport prvenstvo. V roki pa še telefon, na katerem prebiram vse neumnosti, ki so se v zadnjih nekaj minutah natrosile na Facebooku. Vmes prejmem sporočilo prijateljice. "Danes ne bom mogla ven, pridem pozno z Dunaja."

Začutim neko notranje veselje. Saj se mi niti ni ljubilo zapuščati doma. Natočim si kozarec vina. Kar tako, da proslavim splet naključij, ki so mi dovolile, da ostanem na kavču. In potem me nenadoma zaskrbi – kdaj je to postalo moje življenje? Je to sploh življenje? V trenutku sem povezan z verjetno stotinami ljudmi prek petih ali šestih kanalov, a z nikomer v bistvu nimam pristne interakcije. Edina, ki se mi je v tem večeru ponudila, je bila ravnokar preklicana, in to sem sprejel kot veselo novico?

To ni v redu. To je grozota. In ni samo moja. Smo res prišli v fazo, ko preživimo dneve sključeni nad enim ali drugim zaslonom, da si tam kujemo človeške interakcije, ki jih v realnosti namenoma zavračamo? Pomislim. Ljudje v bistvu nikoli nismo bili narejeni za takšen slog življenja. Narejeni smo bili za druženje, za svet tam zunaj.

Prepričani, da imamo prek teh zaslonov nenehen stik z družbo, je laž, ki zdaj vedno več ljudi vodi do depresij, žalosti, prezira, jeze in, ironično, osamljenosti. Novodobna osamljenost je to, ko smo z vsemi, pa v bistvu z nikomer. Zdaj vem, da ko me spet zasrbijo vsi ti zasloni, se oklenem le ene misli – da tiste prave spomine lahko tvorimo le v družbi drugih ljudi. Na internetu jih ne bomo našli. Zato grem zdaj na kavo. S prijateljem. Upam le, da ne bova med srebanjem te kave ves čas strmela v zaslone.

Darjo Hrib

Liza - 28/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 28/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.