Saj veste, da vam moram pisati iz čisto vsakega kraja, ki ga z Anejem obiščeva, in tokrat ni nobena izjema. No, izjema je to, da se zdaj ne potepam z Anejem, ampak s sodelavko Ajdo.

Če ste kaj sledili spletnim stranem naše medijske hiše, potem veste, da me je Mercator to poletje skupaj z blogarko Katjo Grudnik postavil pred izziv. Najprej ste vi, naši bralci, izbrali kraje, kam naj se odpravimo, nato pa ste nam izbrali še izzive, in tako sva zdaj z Ajdo tu. S seznamom izzivov, ki sva ga v resnici opravili s precejšnjo lahkoto (ampak saj si boste že kmalu lahko vse pogledali v najinem vlogu). Kakorkoli, v okviru Mercatorjevega projekta sva se torej odpravili v Sofijo, prelepo bolgarsko prestolnico, na katero v preteklosti (priznam) nisem mislila prav veliko. Prvič sem v stik z njo prišla v srednji šoli, ko se je polovica razreda odpravila na enotedensko izmenjavo v Bolgarijo, druga pa na skoraj dvomesečno v Kanado. Uganite, v kateri skupini sem morala pristati? No, takrat sem z velikim navdušenjem odcepetala v Kanado, tokrat pa s prav tolikšnim v Sofijo, in moram priznati, da me je mesto pustilo odprtih ust. Priznam, da si nisem znala prav dobro predstavljati, kam v resnici grem, in morda je bilo presenečenje zato toliko večje, ampak … arhitektura?

OMG! Zaljubila sem se v vse njihove lične cerkve in zgradbe in graščine sredi parkov. No, in moj profil na Instagramu tudi, saj zdaj nameravam vsem sledilce še približno mesec dni (ali vsaj dokler se z Anejem čez tri tedne ne odpraviva v nazaj v Kanado) najedati s presežniki in preveč popolnimi fotografijami in novim instafiltrom. Zaljubila sem se v njihovo kulinariko in zeloooo navdušeno ugotovila, da precej diši po Grčiji, in Grčijo preprosto obožujem. Z veliiiiikim navdušenjem sva z Ajdo ugotavljali, da za odlično hrano, slastne koktajle, prigrizke in tudi oblačila plačaš precej manj. No, vsaj večinoma. Mislim, kje lahko pri nas še poješ čisto pravo kosilo z juho, glavno jedjo in velikim pivom za štiri evre? S tem v mislih sva eno celo dopoldne preživeli v nakupovalnem centru in hiteli pomerjati vse, česar doma še nisva.

Povedati želim … da sem spet resnično vesela, da sem stopila iz svojih čevljev. Če bi si sama izbirala destinacijo, bi najverjetneje pristala kje v Skandinaviji, pokušala njihove imenitne sladice in se hladila sredi letošnjega (bolj ubogega) poletja. Ampak ne. Pristala sem sredi Bolgarije, ne da bi sploh vedela, da tam pišejo v cirilici (vem, sramota, ampak povem vsaj po resnici), in se zaljubila v državo, o kateri prej nisem vedela tako rekoč nič. Aja, še glede izzivov, ki ste nama jih postavili. Opravili sva vse tri! V prvem ste na preizkušnjo postavili najine brbončice, saj sva morali prepoznati glavne sestavine v treh tradicionalnih jedeh. Tega sva opravili z lahkoto. V drugem sva se morali naučiti tri tuje besede in jih uspešno uporabiti. Lahko si predstavljate, da s klepetuljo mojega kova to ni bilo težko. In tretji? Dan brez interneta! Moram priznati, da mi je ta dal še največ vetra, in priznam tudi, da sem nekje ob 23.30 malce pogoljufala in preverila nekaj mejlov. Ampak saj to ne šteje, kajne? Bistvo je bilo, da bi v mestu lahko res spet uživali. Tako, 'old school'. Brez Facebooka, Instagrama in Googla. Z zemljevidom. In fotoaparatom. In ja … uživali sva! Močno!

 

Liza - 31/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 31/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.