Zadnjič sem imela ves dan opravke in sem se domov vrnila okrog sedmih zvečer. Ker sem imela še vedno ‘polno rit čebel’ – tako se pri nas reče tistemu, ki ne more biti na miru – sem se v pršiču odpravila na sprehod.

In se še nikoli počutila bolj čudaško. Kako naj povem … odpravila sem se iz bloka in že na začetku me je sosed vprašal, kam se odpravljam. Verjetno mu že pogled na mojo (skoraj) pižamo in namero, da se nekam odpravljam, ni ravno pasal skupaj, potem pa še dejstvo, da skoraj malce dežuje in da grem nekam brez moža. Povedala sem mu, da grem na sprehod, moj odgovor pa ga ni zadovoljil, zato je le skomignil in šel dalje. Jaz pa tudi. Pri bližnji srednji šoli sem šla mimo dveh, ki sta se ljubčkala, a se nista pustila motiti, jaz pa tudi ne. Spustila sem se dol po cesti, proti ‘placu’, in na pločniku srečala starejši par s psom. Lepo sem ju pozdravila z ‘dober večer’, ona pa je priložnost izkoristila za nekaj v slogu; ‘ni ravno dober, ker smo stari in dežuje in je mraz,’ ampak okej.

Pobožala sem kužija in šla dalje. Iz stranske ulice sem se priključila na glavno in tam srečala mlajšo žensko s psom. Hodila sem za njo najprej po pločniku, potem po trgu in vsake toliko se je ozrla prek rame in počutila sem se že tako, kot da jo zasledujem. Šla sem mimo barov in se počutila kot v izložbi, saj so si moje pisane črtaste hlače in kričeče cvetlični dekliški anorak ogledali vsaj desetkrat od zgoraj dol in obratno. In da skrajšam zgodbo … Ko sem nadaljevala svojo pot nazaj, sem na poti srečala vsaj še tri ljudi s psi (govorimo o desetih minutah, sredi zvečer, dežju in mrazu), to je pa tudi vse.

Želim povedati, da sem se ob vseh teh hitrih pasjih srečanjih, božanjih, hitrem klepetu (ker do zdaj verjetno že veste, da pač ne znam biti tiho) in hoji dalje vedno znova počutila, kot da se vsak posebej sprašuje, kaj sploh delam zunaj. Zakaj za vraga na sredo zvečer rinem ven, ko pa bi lahko na kavču, z odejo, vrečko čipsa in kozarcem piva gledala že tretjo ponovitev ‘Ljubezen po domače’ (saj ne, da je ne maram, a zdaj znam Janijeva vprašanja v slogu ‘Si kaj lahka? ’in Bi imela več fantov? že na pamet). In zakaj za vraga bi se človek želel kam odpraviti sam. Bog ne daj, da se kam odpraviš sam.

Ampak veste, kaj? Jaz sem rada sama. Res! Ko sem sama, si vedno naredim celoten načrt. In ja, tu moja ‘piflarska’ narava in nagnjenost k temu, da želim vse imeti pod kontrolo, pride še posebej do izraza, ampak tako je. Ko sem se nazadnje sama odpravljala v London, sem si že na letalu zamislila prav posebno cimetovo žemljico, ki si jo bom privoščila v parku, in kakšno knjigo bom na kakšni klopci prebirala … potem sem se lani odpravila sama za vikend v Bohinj in se imela odlično! Res pa je, da z navezovanjem stikov nimam težav.

Ko sva se danes z Anejem vozila k njegovi mami, sem mu razlagala o tem, kako sem se kot deklica iz osnovne šole vsak dan vozila po eno uro z avtobusom domov in dodala, kako se je tam, na tistih starih stolih razvila prava ‘klapa’. Pa me vpraša, kako se v avtobusu navežejo stiki? Hm … sem ga samo pogledala in vprašala, ali se mu je kdaj vsaj za trenutek zazdelo, da imam s tem težave, pa se je samo malce namuznil. Verjetno se je spomnil tistega trenutka, ko sva se – verjetno po mesecu dni, odkar sta pristala skupaj – vozila po isti cesto do njegove mame in je v mojem navalu ‘besedne driske’ namignil, da je čisto v redu, če sem kdaj tiho … No, verjetno je Anej tudi rad sam. Če veste, kaj mislim. (haha)

Besedilo: Kaja Berlot 

Liza - 4/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 4/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.