Dogodivščina pa je bila prav toliko romantična, kot se sliši!

Z Anejem že celo večnost kupujeva nov avtomobil, ampak ker ne veva, kaj naj sploh iščeva, nakup traja že vsaj dve leti. Vsakič, ko se usedeva v njegovo svetlo modro corollo, se nama zdi, da je to zadnjič, ko sva jo slišala zakašljati pred vžigom, in vsakič, ko jo parkirava, jo malce pobožava v slogu filmskega slovesa, ki sva ga prejšnji teden pobrala iz ene od zadnjih epizod Prijateljev.

V glavnem … ustvarili ste si lahko predstavo, kako nujno potrebujeva nov avtomobil. In ker je na začetku tega tedna (ne dokončno) 'ribnil', ga je Anej odpeljal k mehaniku in si izposodil moj avtomobil. No, saj ne, da sem strašanski pohajač, ampak nekje sredi dneva mi navadno 'zapaše' iti malce naokoli, če ne drugam, vsaj na kavo k prijateljici ali na kosilo. Vsaj to. Danes je bila ta želja še nekoliko močnejša in priznam, da jo je vsaj malce napihnil tudi sramežljivi sonček, ki je bil iz stanovanja videti že prav pomladen.

Z mislijo na to, da nimam avtomobila, sem se pripravila na kolesarski podvig do kosila. Oblekla sem se – že tako veliko več, kot sem načrtovala – poiskala slušalke, našla ključe kleti, preverila gume kolesa (mimogrede, vse brez problema) in šla. Najprej je bilo super in fajn. Po stotih metrih sem se celo vprašala, zakaj česa podobno kolesarskega ne storim večkrat. Potem sem se – po kakšni minuti – pošteno okregala, ker nisem vzela rokavic. Potem mi je bilo žal za trak in šal, in če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi zagotovo nase navlekla še kakšen zimski pulover.

Ampak okej. Nadaljevala sem svojo pot, s svojo novo 'playlisto' in slušalkami v ušesih … in sem šla. Potem sem prišla v Novo Gorico in … o moj bog! Burja! Saj ne da me moti, v resnici veter obožujem, ker se mi zdi, da mi na neki čuden način prepiha misli, ampak … ali ste že kdaj poskušali goniti kolo v vetru, ki piha naravnost v vas? Morda bi bila zgodba s kakšnim športnim kolesom s prestavami kaj drugačna, a jaz se naokrog vozim z vsaj 30 let starim rožnatim kolesom s košarico in je že vožnja po ravnini za moje stegenske mišice navadno pravi izziv. Kolikor ga imam sicer rada, sem ga danes preklinjala.

Gonila sem in gonila in gonila in se ne premaknila nikamor. Ko sem naposled le stopila s kolesa, so bile moje mišice že tako utrujene, da sem se komaj zadržala na nogah. In ko sem po vsaj 45 minutah bitke le prišla v restavracijo, kamor sem bila namenjena, mi je bilo tako slabo, da je že sama misel na kosilo na plan povabila celotno večerjo prejšnjega dne.

Potem sem na klopi kot kup nesreče sedela kakšnih 20 minut, poklicala Aneja, da me mora priti iskat, in še malce 'bedirala'. Ker se mi ni ljubilo več čakati, sem si vseeno privoščila kosilo in vmes še enkrat poklicala Aneja, čisto tako, iz dolgočasja. Ko me je slišal v malce boljšem tonu, mi je hitro namignil, da sem precej blizu mehanične delavnice in da se s kolesom lahko odpravim po avtomobil in ubijem dve muhi na en mah. Krasno! In tako, drage moje, me je Anej naučil, kako nikoli ne smem prehitro povedati, da sem v redu. Kaj bi se pa že lahko naučila od njegovih teden dni trajajočih strašaaaanskih prehladov in kihcev, zaradi katerih ni treba v službo. Kajne?

Besedilo: Kaja Berlot

Liza - 10/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 10/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.