Okej, to je zgodba, ob kateri sem se še sama vprašala, kako mi lahko to uspe. Ampak glej … mi.

Včeraj sem bila v Ljubljani. Dopoldan je minil v znamenju običajnih opravkov in službenih obveznosti, popoldan pa sva se odločila z Anejem preživeti v družbi. Dule, eden od najinih najboljših prijateljev, je prav včeraj praznoval rojstni dan, in ker se v soboto ne bova mogla udeležiti njegovega praznovanja, sva se odločila, da ga presenetiva.

Ker se je Anej ravno vračal s poslovnega potovanja iz Bosne, mu je kupil zaboj sarajevskega piva, jaz pa sem zraven nakupila pivske prigrizke in tako sva popoldan preživela v slogu, ki nam je bil med študentskimi leti tako zelo blizu. Le da je tokrat minilo brez hektolitrov alkohola. Sama sem spila (oz. si podelila) dve pivi, Anej morda kakšno več, a želim povedati, da smo se resnično imeli lepo brez alkoholne spodbude.

Ker so naju danes v Novi Gorici čakali opravki, sva se iz Ljubljane s prevozi odpravila okrog 23.30. Glava me je bolela. Zaspana sem bila. Na avtobusni postaji naju je pobral prijazen moški, ki se je ravno vračal iz službe. Že na začetku sem mu ponosno obelodanila, da se imava z Anejem zagotovo boljše kot on, saj se midva vračava z žura. Ko le ne bi … hm. Še preden smo s Tržaške zavili na avtocesto, sem skozi okno molila glavo, ker sem imela občutek, da v mojem želodcu ni ravno vse v redu. Nekje pri Logatcu sem se na vse pretege trudila ostati budna, ker mi je z zaprtimi očmi postajalo le še bolj in bolj slabo. Potem sem v želodcu začutila srce in točno vedela, koliko je ura. K sreči je v mojem naročju počivala plastična vrečka, zato sem jo hitro izpraznila in si vrečko potisnila pred obraz.

Prvi pljusk. Pogledam po avtomobilu, a kot kaže, moje borbe na zadnjem sedežu ni nihče opazil. A ker prvi bruhec ni bil dovolj, je že po nekaj minutah v vrečko romal drugi in potem še tretji. Ko sem tako ponosno sedela v avtomobilu z mislijo, da sem to vse skupaj precej elegantno izpeljala, po nogah začutim nekaj toplega. OMG, ne! Vem, ogabno!

Vrečka je očitno imela neko luknjico, bruhanje pa mi je precej diskretno že nekaj časa teklo po nogi in torbi. Ker nisem imela več česa skrivati, sem v avtu naznanila, da bi se bilo pametno ustaviti, ker pač … ja. Majster mi varno ustavi na avtocesti, medtem ko sem jaz okrog 1.30 zjutraj iz avtomobila metala vse, kar je na poti srečalo vsebino mojega želodca. In ko sem videla, kaj sem naredila … ojoj! Vse skupaj ni steklo le po moji nogi, ampak tudi po njegovem sedežu in moji torbi in računalniku in toaletni torbici, hlačah, ki sem jih imela oblečene, kavbojkah in majici, ki so bile prej v vrečki … skratka, katastrofa! In kot da vse to še ne bi bilo dovolj, me je Anej med vožnjo potem precej jezno kregal, zakaj za slabost nisem povedala že prej.

Mislim, halooooo? Ker bi potem prigrizki celotnega večera ne pristali le na meni, ampak še kje drugje, in že tako mislim, da je imel prevoz danes … precej zanič jutro. Čeprav sem se pri izstopu iskreno opravičila in ponudila, da mu z veseljem plačam globinsko čiščenje avtomobila. Torej … ko sem mislila, da sem doživela že vse, doživim še to. No, super. Upam, da je bruhalskih zgodbic zdaj za nekaj časa konec, ker jih imam po ceeeeeli noči v kopalnici zdaj za nekaj časa zares dovolj! Tokrat maham iz postelje.

Besedilo: Kaja Berlot

Liza - 23/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 23/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.