Odkar sva z Anejem k življenju spravila svoj atrij, se vsi gosti čudijo, kako nama vedno zraste največji paradižnik in uspejo najbolj bujna zelišča.

No, razen lani, ko sva ven spustila najina zajčka in namignem lahko, da sta si dala duška. In ko rečem duška, to tudi mislim! Pokosila sta vse do zadnje bilke – od paradižnika do rožmarina, sivke in vsega, kar jima je prišlo pod zobe. Ampak začnimo na začetku. Pred zajčjim pohodom na mojo visoko gredo je nekdo (beri kot jaz) moral biti zelo priden in vse skupaj zasaditi in zalivati in gnojiti in pri tem vsem zdaj uživam že tretje leto zapored. Ko sva urejala atrij sva vanj postavila prelepo visoko gredo in na zid, ki si ga deliva s sosedom, namestila viseče lončke, zdaj vse leto zelo skrbno razmišljam o tem, kaj bi kam zasadila. Prvo leto je bilo vsega preveč. Posadila sem vso zelenjavo in vsa zelišča, ki so mi prišla pod roke, in prijatelji so me redno opozarjali, da si na vrtu pred stanovanjem ustvarjam džunglo. Kot novinka zeliščarstva in vse te vrtne kulture sem nekaj poskušala posušiti in shraniti – precej neuspešno – pa vendar se mi je tisto poletje v spomin vtisnilo kot poletje, ko sem imela najvišje paradižnike, ki so merili več kot 2 metra (ne, nisem vedla, da jih je treba obrezovati), in tako veliko baziliko, da je v resnici postala pravi grm z olesenelim steblom.

Temu so se čudili vsi. Lani sem poskušala poustvariti občutek prvega uspeha, ampak se je zalomilo že pri travi. Bolj sem jo sadila, manj je je bilo, na mojem javorju pa prava zabava ptičje sorte, ki se je z najdražjimi semeni kar pošteno najedla. Potem ko je že nekaj kazalo, da bo uspelo, sem na vrt spustila Picota in Pupi (moja dva zlata zajčka), ki sta najprej do zadnjega zmazala travo, in se nato, nekje sredi julija, lotila moje grede. Prav spomnim se, kako se mi je nekega jutra, ko sem prišla ven spiti jutranjo kavo, zdela greda pusta (mimogrede, tudi lani sem pred ‘košnjo’ gojila pravo džunglo). Potem sem podobno naredila naslednji dan in ugotovila, da mojega zeliščnega vrta v resnici ni več. Cvetovi ameriškega slamnika: pojedeni.

Rožmarin: samo štrclji. Jagode: ne duha, ne sluha. Bazilika: že davno pokojna. In to ni edina stvar, ki sta jo v gredi naredila. Ko sta se reeees naužila svobode, sta začela v njej delati bunkerje, in tako sem do septembra imela ne le totalno očiščene grede, ampak tudi popolno ‘preorano’ in pripravljeno na novo sezono. No, letos imata zajčka pod drevesom pravo zajčjo hišo s streho, vrati, okni, nadstropji in gromozanski vrt (na katerem ne utegne zrasti prav nobeno zelenje), njuno lansko vrtno udejstvovanje pa se je, kot kaže, izplačalo, saj tudi letos v gredi vse raste kot zmešano. Okej, res je, da sem stvari posadila že februarja, sem pa zdaj že dvakrat požela koriander, ki ga zdaj že dva tedna sušim na oknu. In če koga zanima, tudi paradižniki so letos izjemni! Kako pa kaj vaši vrtovi?

Besedilo: Kaja Berlot

Liza - 22/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 22/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.