Uh, je še kdo tukaj takšen, ki se mu slabo vest oglasi že sekundo po storjenem?

No, to sem jaz. Sekiram se za vse in vsakega. Zadnjič sem totalno zapsihirala, ker sem prijatelju po telefonu razlagala o enem drugem prijatelju – nič takšnega, samo resnica – zadaj v avtomobilu pa je sedel moški, ki ga nisem poznala. V moji glavi je to pomenilo lučko za preplah, ker po ne vem kakšnem naključju bi ta lahko poznal drugega in tralala. Ampak kako sem danes pristala pri tem? Prejšnji teden sem v kolumni ‘furjasto’ obelodanila, da ne želim otrok. No, to se še ni spremenilo, mi je pa dalo misliti, da sem morda včasih malce preveč … odkrita. Ne pravim, da je s tem kaj narobe, pravim samo, da veliko ljudi še vedno ne zna ločiti odkritosti in vsiljevanja mnenja. Razumevanja, da če si nekdo nekaj misli, s tem ne vpliva na življenje drugega. Da s tem, če jaz (trenutno!) ne želim naraščaja, ne pravim, da je narobe, da ga drugi imajo. Mislim celo, da je krasno! Za njih! Me razumete? Ko sem prejšnji teden oddala kolumno, se je v resnici začel teden maratonske slabe vesti. Vprašanj v slogu, zakaj mi je bilo tega treba in ali res nisi mogla biti tiho.

Negotovih pričakovanj, kako bo na to reagirala mama, ko bo prebrala. In babica. No, stvari morda nisem ravno najbolje premislila, vsaj to si lahko priznam. In kaj podobnega se mi je zgodilo že večkrat, prav s to kolumno. Veste, včasih se mi zdi, da sem z vami prek papirja postala prava prijateljica. Čeprav mi je povsem jasno, da se z vsako mojo neumnostjo pač ne morete strinjati. Pa vendar. Da smo postali prijatelji, da me poznate že dovolj dobro, da veste, kaj lahko od mene pričakujete. In zato včasih napišem kaj takšnega, kar bi povedala prijatelju … in morda ne ravno vsej Sloveniji. Ampak okej … Tudi s tem ni nič narobe. Bi si pa vsake toliko (beri: precej velikokrat) rada omislila filter. Na usta bi si ga namestila kot filter na vodno pipo. Vanj bi lahko nabasala vse grde besede sveta, ven pa bi prišle le trobentice, marjetice, mavrice in samorogi. Enako bi lahko naredila tudi s tipkovnico. Morda bi morala na zaslonu nekje vedno viseti štoparica s tistimi 10 sekundami, ki naj bi jih vedno prešteli, preden bi se lotili besednega bruhanja po vsem in vseh. Mi je pa zanimivo opazovati, kako imamo na koncu vsi precej podobno mnenje.

S komerkoli se pogovarjam – v službi, med prijatelji ali med znanci. Vsi vedno prepoznamo enak tip ‘problematičnega’ človeka. Le da sem jaz navadno tista, ki hoče stvari priti do dna (včasih to pomeni kreganje, včasih tudi nekajmesečno kujanje, ker pač nisem naletela na prava ušesa). Ampak čisto vedno sem zaradi teh (dobronamernih) pogovorov jaz tista, ki dela probleme. Nekoč mi je sestrična rekla, da je resnica kot plenica in da večini smrdi. In je res. Hočem povedati, da namesto da bi ljudje cenili odkritosrčnost – tudi če je za to treba kdaj malce vzdigniti glas – in obsojali tiste, ki zahrbtno klevetajo naokoli, se tiste, ki povedo, še vedno obsoja. Pozabi se na pogum, ki ga človek potrebuje, da pove svoje mnenje čisto tako, v obraz. Na spoštovanje in vse ostalo, kar pride zraven. No tako, samo da veste … teh stvari ne govorim zato, ker so same sebi namen. To govorim zato, ker veliko premalo ljudi odpre usta takrat, ko bi jih morali … in nasprotno. Veliko preveč takrat, ko bi bilo bolje biti tiho. Jaz spadam v obe skupini. Samo povem. 


Besedilo: Kaja Berlot

Liza - 6/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 6/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.