V teh dneh minevajo štiri leta, odkar sem prvič prestopila prag naše medijske hiše.

S tem v mislih sem si tokrat vzela čas za retrospektivo in razmislek o tem, kako se je v teh letih kar veliko spremenilo. In to ne le na mojem kariernem področju.

Koliko intervjujev, koliko ljudi, koliko izkušenj, kilometrov, pogovorov s fotografom na poti, kavic s slovenskimi zvezdniki, ur v snemalnih studiih in sekund, ko sem mislila, da mi bo od treme razneslo srce. Morda se mi prav zaradi tega pospešenega utripa zdaj zdi, da so štiri leta v resnici minila v mesecu dni.

Kot včeraj se spomnim svojega prvega delovnega dne na tedanjem tednu mode in tega, kako se mi je ob fotosteni nabrala cela vrsta znanih Slovenk, ker pač nisem utegnila dovolj hitro zapisovati njihovih imen in blagovnih znamk oblačil, ki so jih nosile. Vem, sramota. Ampak glej, na koncu sem vse speljala in tisti, ki je prebiral moje članke, zagotovo ni prepoznal zadrege iz prejšnjega dne. Spomnim se treme, vznemirjenja, previdnosti, ko sem prvič spoznavala svoje urednice, in svojih prvih blog zapisov.

Danes sem jih – verjetno po štirih letih – prvič odprla in presenečeno ugotovila, da me očitno spremlja neki dar. Vedela sem, da imam dar za neprestano blebetanje brez repa in glave, ampak Kaja izpred štirih let je v blogih dejaaaaansko imela kaj povedati. Presenetilo me je, kako spretno sem besedam iskala partnerje, kako pametno sem v povedih risala primerjave in kako domiselno sem si zastavljala članke. Če bi lahko, bi s Kajo izpred štirih let udarila en velik (in glasen) ‘high five’! In kaj me je spomnilo na moje začetke? Pripravniki, ki so v teh dneh nov svež vrvež prinesli na hodnike naše medijske hiše! Novim pripravnikom sem tudi jaz postala mentorica in ugotovila, kako so se generacije v tem času resnično spremenile.

Prijemi urednic, ki so pri nas delovali v prvem poskusu, pri njih ne delujejo. Prve spodbude, besed in napotkov urednic in novinarjev, ki so mi jih ponudili pred štirimi leti, se še danes spomnim tako dobro, kot bi si jih tedaj v glavi zapisala na zlati papirus, a kot sem (spet) presenečeno ugotovila, zdaj novim generacijam ne pomenijo kaj veliko. Ampak okej, k temu morda prispevajo Snapchat, Insta stories, Facebook Live in podobno. Komunikacija je pač drugačna. Jaz sem takrat visela ob policah s svojim ustvarjalnim materialom in verjetno nisem kaj prida primer. Samotarka, pač.

Po vsem tem sem zdaj ugotovila, da bom morala – podobno kot pri svojih prvih korakih v medijskem svetu – tudi zdaj vklopiti svojo domišljijo, stopiti ven iz okvirjev in poiskati novo pot. Takrat sem pisala bloge z doživetji, zdaj pišem spodbudne besede za naše nove kolegice, ki so na svojih blogih tudi same že zapisale svoje prve izkušnje. In ko sem na začetku tega mentorstva mislila, da bom v kolumni lahko govorila o svoji ‘novinarski zgodovini’, sem ugotovila, da bom v resnici morala pisati o novih začetkih. Novih začetkih v novi vlogi, na katero se bom morala, vsaj tako kaže, pripraviti še malce bolj, kot sem se na pripravništvo pred štirimi let. Ampak glej … z veseljem. V kratkih hlačah vam tokrat iz svojega atrija prav prijazno maham.

Besedilo: Kaja Berlot

Liza - 19/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 19/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.