Prejšnjo soboto sva se z Anejem udeležila prijateljičinega rojstnega dne. Okej, saj sem navajena, da povsod in vedno vse pojem, ampak tokrat …. tokrat je šlo pa čez vse meje.

Če pogledamo tako, skozi prste (in ne da se damam za mizo gleda skozi prste), bi lahko z lahkoto rekli, da med ženskami v naši klapi pojem daleč največ. Dve drugi dekleti, s katerima preživimo večino časa, jesta bolj ali manj kot mravljici, ena med njimi pa je glede svojega jedilnega lista še malce bolj izbirčna. In tako sem jaz, vsejeda Kaja, na večini skupnih dogodkov prava Godzilla. Dejstvo, da oni dve pojesta bolj malo, me naredi vsaj za en odtenek večjo požeruhinjo, je pa tudi še kako res, da se dobri hrani težko uprem. In to od nekdaj. No, v resnici se obloženi mizi tako težko uprem, da mi je še prijatelj Dule na rojstnem dnevu zadnjič rekel, ali se ne mislim ustaviti. Hm. In to ne prvič. Srečo ima, da ga imam tako rada, jaz pa zato, ker so se mi polnočni prigrizki, pice, pica štručke in pečen krompirček komaj zdaj, pri skoraj tridesetih, začeli poznati, in to na vseh nepravih mestih.

Namesto v rit mi gre na boke, in namesto v joške pristane nekaj deset centimetrov nižje, tam, kjer ni videti zapeljivo. Če ste že kaj brali moje objave, potem veste, da nisem ravno športno nadarjena, za to niti nimam prevelikega potrpljenja. Nazadnje, ko sem se polna motivacije lotila gibanja (približno mesec in pol nazaj), sem si poškodovala hrbet in obležala, zdaj pa ponovno nabiram motivacijo, da se novih športnih podvigov ponovno lotim.

Kakorkoli, vse to lenarjenje in ležanje na kavču je na mojih bokih pustilo spominček in zdaj sem (ponovno) totalno zagreta, da se jih znebim. Ker me hrbet še vedno s presledki boli, sem se tokrat kot klop oprijela članka o hrani, ki si jo lahko privoščiš toliko, kot želiš, in se od tega čisto nič ne zrediš. In kaj je lahko bolj popolnega od tega? Ker se je na seznamu znašla v večini zelenjava, sem se v trenutku odpravila v trgovino in si nabasala 10 vrečk vsega možnega ter si doma takoj skuhala glavo cvetače, ker je tam pač pisalo, da nima skoraj nič kalorij.

Cvetača je bila presenetljivo dobra (naredila sem jo na vodni pari s pomarančnim sokom in pinjolami, če vas zanima), sem pa zato do spanja morala prazniti še vrečko študentske hrane, ker je bil za prvi dan tako malo kalorij zame pač šok. Kar sem hotela povedati je … Rojstni dan v soboto, ko sem se slavljenki med odpravljanjem domov precej naglas opravičila z; ‘oprosti, ker sem ti pojedla pol rojstnega dne,’ mi je ponovno dal misliti, kako močno sem se spustila z vrvice. Od sobote do zdaj (danes je sreda) sem na dieti brez ogljikovih hidratov (pri Aneju sem navila samo nekaj vilic špagetov in včeraj pred televizijo njegovemu sendvičku pogrizla vogale), in moram priznati, da v nasprotju z vikendom, zdaj vsaj nisem videti noseča. Kar je pa tudi nekaj, saj bodo tako moje precej sramežljive trebušne mišice lažje prišle na plan. Drži?