Veliko je tem, o katerih se da pogovarjati. Neskončno, pravzaprav. O različnih področjih.

Takih, o katerih se govori veliko in je o njih mogoče tudi veliko prebrati, takih, o katerih se ljudje bolj malo pogovarjajo, ker o njih premalo vedo, vsaj večina, in takih, ki se jim raje izognemo.Vedno pa so odvisne od tega, s kom se pogovarjamo in kje najdemo skupno točko. Ker pogovor ni (le) izmenjava informacij, to pogovor pravzaprav sploh ni. V pogovoru, če je res pravi, si izmenjujemo mnenja in v njem, če smo naleteli na zanimivega sogovornika, misli pletemo kot pajek mrežo, čedalje dlje in globlje. Že res, da se zgodi, da se ne strinjamo z mnenjem drugega ali drugih, toda če smo modri, vsakemu pustimo svoje mnenje in ga ne vsiljujemo, ali pa si, če smo mi tisti, ki se upiramo drugemu in drugačnemu, dovolimo, da o tem razmislimo, pozneje in drugje, ali počakamo, da se to nekaj (mogoče) enostavno usidra v nas.

Nikoli pa ne moremo vedeti, kako s svojimi dejanji, razmišljanjem ali besedami na nekoga tudi vplivamo. Čeprav ga poznamo dolgo, smo ga srečali le za hip ali še to ne. Tako mi je prijateljica šele pred nekaj dnevi zaupala, kako sem pred leti z informacijo in razpredanjem o njej vplivala na neko njeno odločitev in življenje, seveda. Sama se tega sploh ne spominjam, tudi stik sva kmalu po tistem izgubili, potem pa se pred nekaj leti čisto slučajno (?)
ponovno srečali.

Sicer pa … ste že kdaj bili pozorni na to, kako vas je 'pot' (pri)peljala do tu, kjer ste? Trenutno? Kdo vse je bil del te 'poti'? In se čudili in bili presenečeni, koliko ljudi ste spoznali vmes in na kakšen način? Kaj vse ste si takrat delili, pa si niti približno niste predstavljali, kaj bi vam lahko prineslo v prihodnosti? Pa tudi če ste bili pozorni na to in se spraševali: “Le zakaj sem ga/jo srečala, le kako bi ta dogodek mogel vplivati na moje prihodnje življenje … ?!” Minejo lahko leta in leta, da se ga spomnite in razumete, lahko pa tudi, da nikoli, vsaj ne zavestno.

Pred kratkim me je gospa, ko me je slišala reči, da je treba živeti za prihodnost, odločno popravila: “Živeti je treba za sedanjost, v trenutku!” Res je, se strinjam. Toda kaj ni ta trenutek tako zelo kratek, da je že skoraj preteklost? Tudi ko sedimo sredi travnika in opazimo drobno ptico, ki je pravkar vzletela z veje košate smreke?

Liza - 21/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 21/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.