Pred dnevi, ko sem se s svojim 15 let starim jeklenim konjičkom (verjetno si zasluži bolj ime odsluženo žrebe) pozno popoldne pripeljala na parkirišče pred domač blok in parkirala vzvratno, me je popolnoma nepripravljeno dobil na novo priseljen starejši sosed.

“Kaj morate avto res parkirati vzvratno, kaj ne vidite, da gre vaš izpuh proti mojemu balkonu.” Prvih nekaj sekund sploh nisem dojela, da govori meni. Potem mi je seveda ušlo, da je morda zavohal svoj cigaretni dim ali pa čevapčiče, ki jih sosed nad njim žge na prenosnem žaru. Nisem bila ravno pripravljena na debato, tako da sem se le poslovila in odšla proti stanovanju.

Mimogrede sem na naši zelenici zagledala sosedo, ki je svojega kosmatega prijateljčka peljala na stranišče pod naš balkon. Ubogo revše se je tako napenjalo in vzdihovalo, da sem mislila, da ga bomo morali oživljati. Pes, katerega oblika spominja bolj na kako drugo žival, se je od sile vrgel celo na hrbet. Še vedno ne razumem logike ljudi, ki svojega psa vozijo na tujo travo, kjer se igrajo otroci, in se pretvarjajo, da pobirajo njihove iztrebke. Še najbolj smešno pa je, da mislijo, da jih ostali ne vidimo, ko pogledujejo po oknih. Seveda, na tuji travi, ki jo ureja drug sosed, je seveda veliko lažje ‘sračkati’. Tako moraš na koncu ti, ki sploh nimaš svojega psa, čistiti svoje čevlje in otroške hlače. Pa da ne bo pomote, sem izrazit ‘pasjeljubec’, ampak tovrstne pasje straniščne kulture ne odobravam.

Komaj vstopim v stanovanje, me pozdravi hčerka: “Zdravo, mami, veš, da imam vročino.” Krasno, napovedan je sončen vikend, ki ga bomo verjetno preživeli za štirimi stenami. Mož, ki je pravkar prišel iz službe in hiti pripravljati kosilo, mi nameni en tak mučeniški pogled. Verjetno mi želi sporočiti, da je eden od redkih moških, ki so tako pridni, da še pred ženo dajo kuhati testenine in naredijo omako. Seveda ga med kosilom pohvalim, da že dolgo nisem jedla tako dobro, v mislih pa razmišljam, ali je še ostalo kaj tistega peciva od včeraj ali ga ni morda pojedel na skrivaj že med kuhanjem. Večkrat se vprašam, kako mu uspe ustvariti brozgo nedefiniranega okusa.

Hčerka, ki je med tem ‘zakurila’ na 40 stopinj, potrebuje sirup, in kot se za dva zdravnika pač spodobi, nismo imeli prav nobenega primernega zdravila. S predzadnjim osebnim receptom napišem sirup in odhitim v našo lekarno. ‘Lekarnarca’ me sočutno pogleda in reče: “Ojoj, vi ste pa res kar naprej prehlajeni, pa še dva zdravnika pri hiši.” Med potjo domov me pokliče oče, da preveri, ali je njegova vnukica res spet zbolela. Na hitro mu pritrdim, nakar mi reče: “Saj to sta tako kriva vidva, zagotovo ji nosita domov vse viruse. Res je čudno, da je pri dveh zdravnikih otrok kar naprej bolan.” Dedek seveda pozabi, da se šoloobveznim otrokom ne reče zastonj šmrkavci.

Ko se vrnem domov, sledi pregovarjanje o limonadi, čaju itd. Na koncu tamali naredim čaj in obljubim, da res ne bom dodala limone. Ko že začne piti, na dnu šalčke zagleda limonino koščico, na katero sem pozabila, in skoraj ponori od jeze. “Ti si pa res čudna mama, da mi lažeš. Bom razmislila o sirupu, če ga bom pogoltnila.” Temu sta seveda znova sledila prepir in moja pridiga. Še predobro se spomnim zadnjega sirupa, ki sem ga brisala s tal. Priznati moram, da sem proti otroški trmi večkrat nemočna, in resnično občudujem starše, ki imajo tri ali več otrok. Se pa večkrat spomnim starega pregovora: “Kako čuden si, se zaveš šele takrat, ko imaš svojega otroka, ki se vede natanko tako kot ti.”

Priznam, včasih sem utrujena tudi od vsakodnevnih ‘besednih dvobojev’, ki jih imam v službi. In če se zgodba nadaljuje še doma, je zame dan skoraj izgubljen. Če bi živeli v idiličnem svetu, bi si vsak zase zagotovo želel, da vsaj v svojem delovnem okolju zmanjša ‘stresorje’, ki se čez teden seštevajo. Če bi bili prizanesljivi bilateralno, bi stvari lahko tekle veliko bolj tekoče. Kadar se v ljudeh iščejo samo slabe lastnosti in se jim želi namerno ali nenamerno dokazati, kako slabi so, se jim za štirimi stenami posmehovati, se bo bumerang kmalu obrnil v drugo smer. V teorijo energije ali, če želite, celo karme občasno res verjamem. Vsak, ki drugemu želi slabo, bi moral pomisliti, kaj s takim dejanjem nezavedno naredi samemu sebi. Vsaka žaljiva beseda, ki jo izrečemo proti drugemu, še največ razdejanja pusti ravno v nas samih. In ravno tega se najmanj zavedamo.

Da pa ne zaidem na melanholične tire, ker sem po naravi vendarle veseljak, naj zaključim z dogodivščino iz tega meseca, ki je pokazala, da očitno tudi ‘dohtarji’ trpijo za zgodnjo demenco.
Ko sva z dragim tankala avto in se ‘norčevala’ iz voznika pred nama, se ob tem hihitala, je moj pametni doktor seveda pozabil plačati. Brezskrbno sva se odpeljala in šele čez več kot uro je ugotovil, da nisva poravnala računa. Kot se spodobi, so v tem času že obvestili policijo, tudi na posnetkih varnostnih kamer smo bili zelo dobro razvidni registrska tablica in midva, ki se divje smejiva. Ko se je vrnil na bencinsko črpalko, je nejevoljni ‘črpalkar’ ponovno obvestil policijo, da je bila najverjetneje res pomota. Sramota je seveda ostala nama. 80-letna gospa, ki je poslušala prigodo, je zaključila: “Ja, gospod, ni kaj, demenca se zgodaj začne. Boste morali kaj k svojemu zdravniku.” In nauk zgodbe, nikoli se ne norčuj iz drugih po nepotrebnem, ker se karma hitro obrne.

Besedilo: Zdravnika z nasmehom // Fotografija: Shutterstock

Liza - 01/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 01/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.