Pred leti, ko sem se odločala za študij medicine, sem kolebala celo med pravom, novinarstvom, pa tudi kaj bolj abstraktnega se je našlo v naboru mojih želja.

Nazadnje je sicer prevladala želja po medicini. Nikoli do zdaj nisem rekla, da medicina ni lepa, ravno obratno. Pravočasno odkrito obolenje in uspešno speljana diagnostika in zdravljenja sta zame in za mojega moža izredno pomembna. Taki dogodki ti vedno znova dajo neki novi zagon in veselje do dela. Spomnim se, kako so me starši želeli bolj kot ne po tiho odvrniti od medicine. Ko sem tarnala nad izpiti, ki sem jih ponavljala, preklinjala vožnje na študij in vzdihovala nad kilogrami knjig, ki sem jih morala prebrati, sta starša, ki sta mi ves čas stala ob strani, večkrat rekla: “Sama si si to izbrala, vsaj tukaj naju ne moreš kriviti.”

Oče je dodal: “Seveda, ti si bila malo prepotentna in vse drugo bi bilo zate premalo.” Morda sem v tistih zgodnjih letih resnično tako razmišljala, danes pa si mislim, da bi marsikatera pot bila verjetno mnogo bolj prijetna in lažja, pa tudi postarala se ne bi tako, kot sem se do sedaj. Ure in ure sedenja na riti te dobesedno preoblikujejo, če ne drugega, to spoznaš po konfekcijski številki, ki je iz leta v leto študija večja.

Ob petkih smo se študentje velikokrat vračali v svoje rodno mesto. Sama sem s seboj vedno ‘vlačila’ tisočlistne učbenike pafija, biokemije in biologije. Seveda mi do nedelje zvečer literature večkrat ni uspelo niti odpreti. S seboj sem jo nosila bolj zaradi občutka varnosti, da so vsaj starši mislili, da sem vestna študentka. Ne bom pozabila, ko mi je med študijem za izpit v drugem letniku oče, ki je opazil, da imam učbenik s 1.500 stranmi že 14 dni odprt na isti strani, z rdečim pisalom napisal: “Bravo, hčerkica, daleč si prišla.”

Takrat sem bila jezna, danes se mi pa zdi silno zabavno. Od takrat sem učbenik seveda vedno zaprla in pospravila na varno mesto. Kadar sem padla kak izpit (seveda sem ga, če se morda sprašujete), je oče vedno rekel: “Kak BMW bi jaz vozil, če mi ne bi bilo treba financirati tega tvojega študija, ti pa se zafrkavaš.” Ampak leta so minila in hčerkica je končala fakulteto ter uspešno zaključila specializacijo.

Res je hčerkica čisto navadna zdravnica brez visokih nazivov, ampak se v duhu zdravniškega povzpetništva spogleduje z doktoratom. Večkrat se vprašam, čemu so ti doktorati sploh namenjeni. Doktorske naloge so bile včasih življenjsko delo, danes so bolj odskočna deska in številnim zgolj želja po 'tituliranju'. Smešni so tisti predstojniki, ki na svoje stene lepijo fotografije, citate, se predstavljajo z povsod pobranimi nazivi ipd., njihovo delo je pa daleč od vrhunskega. O svojem prav so prepričani tako zelo, da tudi ko jim dokažeš, da vendarle nimajo prav, izjavijo: “Pa saj sem rekel tako, vidiš, prav sem imel.”

Na drugi strani imaš take, ki se svojimi dosežki sploh ne želijo promovirati. Nikoli tudi nisem razumela, da je nekdo, ki gre v osmo desetletje življenja in nosi slušni aparat, še dovolj varen in hiter za delo s pacienti. Ne govorim o zdravnikih, ki so polni znanja in tega prenašajo na mlajše rodove, ampak o takih, ki menijo, in to dobesedno, da so poslani od Boga. Sama mislim, da smo vsi le navadni 'dohtarčki', nekateri bolj sposobni in empatični, drugi manj. Da smo bogovi v belem, mislim, da v veliki večini ne pomisli skoraj nihče, razen prej omenjenih redkih osebkov, in zato je ta označba že prav dolgočasna.

So pa mojega moža resnično zamenjali za Boga. Moški zrelih let, ki je želel na drugo stran mavrice, je po prevelikem odmerku pomirjeval pristal v rokah mojega dragega. Ta mu je dal protistrup in gospod je skoraj v istem hipu 'oživel'. Mojega partnerja, ki v tistem času ni bil ravno za na modno pisto oziroma bi lahko predstavljal zgolj modo za moške v XXL-izvedbi, je krasila brada in na prvi in zelo hiter pogled je res deloval kot Bog. Moški, ki se je ovedel, ga je pogledal v oči in rekel: “O Bog, kaj si to ti?” Terenska ekipa je seveda ob srečnem zavedanju, da je bila intervencija uspešna, planila v krohot. Manjkali so samo še Pink Floydi s svojo Comfortably numb.

So pa tudi zares oboževani zdravniki, predvsem pripadniki moškega spola. Visokih, postavnih primerkov sicer ni veliko, če pa so, so širši okolici precej zanimivi. Zanimivo je to, da sem vedno trdila, da z zdravnikom nikoli ne bi mogla živeti, ker so vendarle pripadniki posebne kaste, v njih je vedno nekaj 'mazohističnega'. No, na koncu živim ravno z zdravnikom, ki ima tako kot vsi drugi polno svojih fint, po ulici hodi oblečen v prekratko trenirko in pošvedrane čevlje. Ob popoldnevih 'šraufa' avtomobile in marsikdo ga prosi za pomoč, saj misli, da je avtomehanik. Še dobro, vsaj tam ga nimajo za Boga.

Besedilo: Zdravnika z nasmehom // Fotografija: Profimedia

Liza - 46/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 46/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.