Prejšnji teden se nam je na Lisi povsem spontano odvrtel okoli dojenčkov. Najprej je na uredništvo prišla kolumna naše Aksinje Kermauner, ki je prvič postala babica. In ni dvoma, da bo Aksinja, superbabica, ki bo svojemu vnuku znala pričarati vse lepote tega sveta, od smeha do knjig in narave. Torej, draga Aksinja, čestitamo ti za novo vlogo ter seveda še tvojemu vnuku, da ima tako odlično babi.

Potem smo zašli na jogo in masažo mamic s svojimi dojenčki. Si lahko predstavljate, kako simpatično je bilo opazovati dojenčke, stare tam od nekaj mesecev pa do slabega leta dni, ki so kar grulili in tulili od samih užitkov ob mamini masaži in jogijskem razmigavanju.

Preberite: Dojenčki so naravni jogiji

Okej, ko so bili lačni, je bilo tega telovadnega heca dovolj in mama je morala, če ni hotela sebe in skupine obremeniti s huronskim dretjem lačnega potomca, takoj poskrbeti za hrano, a drugače je vse potekalo kot v kakšni čisto pravi masažni Sensa delavnici.

Potem je tik pred začetkom vikenda, ko smo vsi ravno počasi odhajali domov in smo bili že povsem sproščeni in razigrani, na obisk s svojo trimesečno punčko prišla še Lisina Mija. Ajoj, kako rada imam dojenčke. Ko vas gledajo s tistimi svojimi velikimi očmi in ne bodo odvrnili pogleda, vse dokler jih ne zmoti neki drugi zanimivi človek, šum ali premik.

Tako brezkompromisno te gledajo lahko samo dojenčki, ki nimajo še nobenih zadržkov in predsodkov. Dojenčki oziroma novorojenčki se mi zdijo kot kakšni simpatični marsovčki, ki so pristali na Zemlji in se morajo nato vsega počasi naučiti, da se lahko vključijo v človeško družbo.

Hitro sicer usvojijo jok, stok in vrišč, da ne ostanejo lačni, mokri ali zaspani, pa smeh, da opozorijo na svoje zadovoljstvo in srečo, nato pa se vsak dan s svojim budnim opazovanjem naučijo česa novega in počasi, počasi postajajo mali ljudje. Še pogovarjam se najraje z dojenčki, saj me vedno gledajo s takim občudovanjem, kot da stresam same modrosti, in tako malo potrebujejo, da so srečni in mirni – samo dovolj mleka, čisto plenico in malce tresenja z uspavanko, da lažje zaspijo.

Pa saj ne vem, kaj si želim – da bi bila sama spet dojenček ali da bi bili vsi okoli mene spet bolj dojenčkasti. Ma, oboje ne bi bilo slabo, do takrat pa, mah, vsaj glejmo se v oči tako brezkompromisno kot najbolj nedolžni dojenčki.

Lisa - 20/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 20/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.