Obstajajo bolj in manj romantične duše. Nekatere dame imamo v glavi malce izkrivljeno predstavo, kaj je zaljubljenost in kaj vse naj bi nam moški dal.

Ko se zaljubimo, smo tako ali tako zaslepljene in na svežega partnerja projiciramo svoje predstave o tem, kakšen naj bi bil. In proces poteka tudi obratno.

Hormončki zaljubljenosti in kemije v možganih trajajo različno dolgo, v povprečju od nekaj mesecev do dobrega leta dni. No, seveda nekaterim parom skozi odgovorno negovanje odnosa uspeva ostajati v stanju ljubeče pripadnosti tudi do konca življenja, pa temu posplošeno rečemo, da sta bila vse življenje zaljubljena. Naša zaljubljenost in vrenje hormonov je namenjeno temu, da spočnemo otroka in s tem nadaljujemo vrsto, če temu takole grobo rečem. Narava je pač pametnejša od človeka.

Kaj pa se zgodi, ko se zaljubljenost razblini in sčasoma zbledi? Zagledamo partnerja takšnega, kot je, z vsemi plusi in minusi. Prav tako on vidi v nas bolj realno sliko. V dojemanju tega moško-ženskega hormonalnega plesa smo res različni. Ko je moški zaljubljen, je sposoben dobesedno premikati gore in bi naredil vse, da v končni fazi osreči svojo drago in ji tako ne nazadnje pride pod hlačke, kar je spet narava prebrisano naredila, saj brez tega ne more biti spočet dojenček, kajne? Ko se njegova faza zaslepljenosti in seksualne želje malce normalizira, se številni moški ustrašijo novo nastale čustvene bližine z žensko, ki jo zdaj vidijo vseeno v malce bolj realni luči kot prej, ko je dotični moški razmišljal bolj ali manj o tem, kdaj se bo lahko spet ljubil z njo.

Kako ženske reagiramo, ko nas mine zaljubljenost? Pripravljene smo 'gnezditi', se počasi bolj zrelo in odgovorno zbliževati z izbranim moškim, z njim si oblikujemo vizijo družine in srečnega romantičnega skupnega življenja, dokler vaju smrt ne loči, ali kako že temu rečejo v filmih. No, realnost je pač malce drugačna in bolj pestra. Ženska si želi stabilnosti in čedalje bolj tesnega čustvenega zbližanja z izbrancem, marsikateri moški pa se v takšnih okoliščinah počuti utesnjenega in preveč čustveno obremenjenega, pa se te nove odgovornosti kar malce podzavestno ustraši. No, mogoče tudi zelo.

Bila sta par pol leta. Oba malo pred tridesetim letom, oba šolana in lepa človeka, nista še živela skupaj, četudi sta se poprej že pogovarjala o tem, da bi morebiti začela razmišljati o družinici in selitvi v skupni podnajem. Ona je že nekaj časa oziroma zadnja dva meseca slutila, da se ji partner oddaljuje, da se nekako včasih 'pozabi' javiti, ne odgovarja na njene klice po nekaj dni in se potem opravičuje z nekimi bednimi in za lase privlečenimi izgovori. Nekako končno izsili srečanje, na katerem jo je komajda zmogel pogledati v oči. Pove ji, da je super ženska, a da on ne zmore resne zveze. In odide. Naša dama je v šoku, debelo gleda in srce se ji trga. Vse njene iluzije in zgrajeni gradovi v oblakih se rušijo. Nemo obsedi. Zaveda se, da je globoko v sebi vedela, a je zanikala znake, da on še ni zrel za zrelo in odgovorno partnersko zvezo, da se je ustrašil čustvene bližine in tega, da je vedel, da ženska potrebuje vseeno nekaj več kot le prazne obljube.

Čez nekaj dni dobi njegovo na roke napisano pismo, v katerem napiše, da je kreten, ker ne more biti z njo, saj je čudovita ženska, da si zasluži boljšega moškega, ki ji bo dajal vse tisto, česar ji on ne more, da nima dovolj moči, da bi se rešil svojih strahov pred ljubeznijo in odnosom, ker da doma tega ni videl in nima pojma, kaj naj ji kot partner da. Napiše ji še, da se je ustrašil njenih zahtev in pričakovanj in da upa, da se mogoče nekoč spet srečata. Bila je ogorčena in zmedena, a se je odločila, da ga pusti na miru in preboli to razbitje iluzij. Se je vam tudi kaj podobnega zgodilo, drage moje?

Liza - 39/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 39/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.