Jedro mojega dela in svetovanja je pomoč in podpora parom, ki so zašli v temno in slepo ulico površne ali nikakršne komunikacije, rutinirane samoumevnosti, odsotnosti čustvene pa tudi telesne bližine.

Številni me sprašujete, kdaj vemo, da je dovolj vztrajanja v zvezi, ki na nas deluje razdiralno, smo nemočni in jezni na ujetništvo z nekom, ki smo ga sicer na začetku imeli radi, smo z njim oblikovali družino, mu rodili otroka, dva ali tri, a se je naša iluzija neskončne in večne zaljubljenosti sčasoma izrodila v vsakodnevne prepire, jezne izbruhe in kreganja za vsak prazen nič, saj enostavno ne znamo več spoštljivo in pozorno komunicirati.

Vsega se je nabralo preveč in pademo v dilemo, ko se sprašujemo, kaj narediti. Pogosto pridejo k meni ženske, ki so zelo nesrečne in nezadovoljne v zakonu, pa imajo še mladoletne otroke in posojilo za odplačati ter se počutijo ujete v vlak, ki sicer pelje nekam, a one na njem niso več prostovoljno. Počuti se ujeto in nemočno, zaveda se, da leta minevajo, otroci odraščajo in jo čedalje manj potrebujejo, možu je v breme in ji sploh več ne ustreza, ko ga kaj vpraša o tem, saj mu gre njeno govorjenje na živce, a jo enostavno izklopi.

Če pa ona že doseže, da se mora osredotočiti nanjo oziroma na njeno moledovanje, da bi se njuna komunikacija okrepila in bi se morebiti oba zavedala, kaj je treba spremeniti v odnosu, ji reče, da pretirava, da ji nič ne manjka, da so srečna družina in da naj ne komplicira, se obrne in naprej gleda šport na televiziji. Tako ostane ponovno samska v partnerskem odnosu, ponižana v lastni vrednosti kot partnerica in ženska ter žena tega moškega, saj mu sploh ni mar, kaj ona potrebuje od njega in kaj si želi, da bi se počutila spet ljubljeno, srečno in upoštevano.

K spremembam ga je pozivala vsaj na vsakih nekaj mesecev zadnjih nekaj let. Da, takole ignorantsko vedenje moža se dogaja zdaj, ne pred pol stoletja ali več, ko ženska res ni bila nič vredna v očeh moškega, ki je bil gospodar bajte in zemlje okoli nje ter ljudi, ki so živeli v njegovi bajti. Milena Miklavčič je o tem veliko napisala in težke so zgodbe naših prednic. A takšen odnos se dogaja tukaj in zdaj, med obema partnerjema, ki sta visoko izobražena in živita navzven kot urejena in srečna družina v lepi novi hiši v urbanem okolju.

Ona nekega dne ni zmogla več. Ob sebi sčasoma hoče nekoga, ki jo bo videl kot osebnost, kot lepo in seksi žensko, ki potrebuje telesno bližino, dotike, objeme, poljube in zavedanje, da si jo njen moški želi. Ne strinja se več s praznim odnosom brez dotikov, objemov in druge komunikacije, v kateri je vedno zgolj samoumevna tečna baba, ki nekaj komplicira. Četudi je mojih let, se ne boji globalnih sprememb v svojem življenju in se je odločila, da otroke sooči z resnico in da se želi ločiti, ker želi drugo polovico življenja živeti srečno in izpolnjeno.

Z veliko kepo v grlu in na prsih se je podala na novo pot. Strah jo je prihodnosti, zaveda se, da jo čaka veliko ozaveščenega dela na njej sami, da bo obžalovala vsa leta zakona, vse nesrečne trenutke, ko se je počutila samsko v zakonu, ko je mož ni slišal in upošteval ter ji pri tem rušil njeno lastno vrednost kot osebe in kot ženske. Lastno zavedanje, kdo je in koliko je vredna, si mora na novo zgraditi. To je proces in bo lahko trajalo tudi leto ali dve, a ve, da bo končno zadihala polno in lastno življenje.

To ni zgodba o tem, da se je treba kar ločevati, kot bi kdo hotel pomisliti. Je zgodba o tem, kaj se zgodi, če se dva posameznika v odnosu in zakonu ne slišita in ne spoštujeta več. Vedno je tako, da je eden bolj prizadet kot drugi, kaj bo kdo storil, pa je stvar odločitve in odgovornosti posameznika.

Liza - 43/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 43/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.