Vse več zaskrbljenih mam me pokliče, ker želijo informacije glede svojih najstniških otrok. 

Zdi se jim, da so depresivni, neodzivni, da so čemerni in zaprti v svojo sobo, ne komuni­cirajo in zgolj grdo gledajo, vse jim je odveč, ocene v šoli niso več blesteče in vse je na glavo. Opisujem simptome pubertete! In ne depresije, kot bi na hitro kdo pomislil. Zdi se mi, da ste mladi sodobni starši malce pozabili, kakšni ste bili sami, ko ste šli skozi fazo pubertete. Vsi smo jo imeli in jo nekako preživeli, se vam ne zdi?

Res je, da nekatere najstnike 'udari' bolj, druge manj, nekateri starši mi znajo povedati, da pri na primer prvem otroku sploh niso vedeli, da imajo najstnika v hiši, drugi pubertetnik pa jim je dal vetra in jih dodobra utrudil, dokler se ni hormonalno vrenje umirilo. Odraščajoč otrok je naposled dokončal srednje šolanje ter uspešno nadaljeval pot v odraslost.

Veste, naši otroci med približno devetim ali desetim letom starosti vstopijo v obdobje, ko se jim možgani tako rekoč izklopijo. Hormoni jih začnejo preplavljati, dobijo nekakšen nenavaden pubertetniški vonj in pot, četudi se umivajo in prhajo po trikrat na dan, še vedno lahko zavohaš svežega pubertetnika. Telo se spreminja, fantje mutirajo, oboji opažajo prve dlake in spremembe na telesu. Nekatere raziskave pravijo, da 73 odstotkov fantov pri 11. letu starosti že redno masturbira, kar je dokončen dokaz, da je puberteta tukaj. Nima smisla, da jo starši zanikamo ali da si želimo drugačnega poteka, saj kako bo hormonalne viharje doživljal naš najstnik, ni napisano po naših željah ali receptu, temveč je vgravirano v njegov osebni program osebnostnega postavljanja v pozneje celovito odraslo osebnost.

Rada bi poudarila, da to, kar se vam staršem zdijo znaki depresije, brezvoljnosti in apatije, so tipični znaki pubertete, ki našega otroka udari na polno, in na to seveda nismo pripravljeni in se nam zdi, da je nekega dne naš odraščajoči otrok, kot bi padel z Lune. Naenkrat nas ne sliši in ne razume več, debelo gleda, ko mu n-tič ponavljamo isto prošnjo, da naj na primer umazane cunje nese vsaj v kopalnico, če jih že ne zmore vreči v taisti kopalnici v koš za umazano perilo. Prosimo ga, da sobo vsaj malce pospravi, saj je takšna, da nas je strah vstopiti. Staršem v Svetovalnici povem, da naj pač ne hodijo v sobo, saj je to 'jama' našega otroka, takšna, kot pač je, ko vse odpade samo naravnost na tla. Naših navodil in omejitev po navadi nekako ne slišijo in naredijo po svoje, seveda pa smo starši takoj v luftu in se kregamo z njimi.

Sama vedno povem, da moramo starejši poiskati srednjo pot, ko 'zapnemo' pri nekem navodilu ali ukazu. Če hočemo, da najstnik nekaj stori, kdaj skupaj z njim poiščimo kompromise in se pogajajmo, dokler nas nekako ne (u)sliši, mi pa tudi njega. Ker če bomo kar naprej hoteli, da bo po naše, ker se nam odraslim zdi, da vse bolje vemo od njih, odraščajočih otrok, bomo dobili sovražnika v najstniku, ki ne bo zmožen na miru oblikovati lastne zdrave osebnostne strukture, saj bo vso energijo porabljal za to, da nas privija v kot, ker nas pač ne bo upošteval.

Saj ne želite iz lastnega odraščajočega otroka narediti sovražnika? Ali pač? Zamislite se, dragi moji starši. In vedite, da bom vedno zelo razumevajoča do vaših najstnikov, ki pogosto niti sami sebe ne razumejo, težko upravljajo svoja nihanja v čustvovanju in razpoloženju, težko se soočajo s pritiskom vrstnikov v šoli in na ulici, tako da imajo že sami s seboj veliko izzivov in pritiskov. Olajšajmo jim to zelo zahtevno prehodno fazo v odraslost tako, da jih kdaj znamo tudi pohvaliti, objeti in jim mirno povedati, da so še vedno naši, četudi kdaj izjemno naporni.

Mami mi je pred nekaj dnevi povedala, da sem bila pri 16 letih tudi po dva meseca tiho in se sploh nisem hotela z nikomer v hiši pogovarjati, zgolj ždela sem na kavču in pasivno gledala predse. Ni me peljala k psihiatru po antidepresive, temveč me je razumevajoče pustila na miru, le vsake toliko me je objela in rekla, da razume. Ta faza je izzvenela in puberteta se je mirno nadaljevala. Nekako smo jo preživeli, tudi vaši najstniki jo bodo. Le mirno in ljubeče do sebe in do njih!

Liza - 50/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 50/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.