Točno ta stavek slišim pri svojem delu tako rekoč vsak dan.

Kaj menite, da pove? Vedno se zdrznem, ko mi stranka pove, da se s partnerjem ne pogovarjata, ker se tudi v njihovi družini nikoli niso pogovarjali in sploh ne vesta, kaj naj bi s pogovorom delala. Tole ni pretiravanje. Marsikdo iz moje generacije, pa tudi mlajši, ima vzorec, da je partnerski odnos nekaj, kar je pač samo po sebi umevno, dve osebi živita skupaj, pomenita se o pomembnih stvareh na začetku zveze, potem pa vse postane rutina in samoumevnost. Če imata oba partnerja takšen vzorec, običajno odtujeno živita skupaj, nikoli sproti ne razčistita nabranih nesporazumov ali različnosti, temveč vse skupaj pometeta pod preprogo in se delata, da problem ne obstaja.

Zagotovo se vas veliko, ki zdaj to berete, najde v teh vrsticah, kajne? Ker zgoraj opisano je res neverjetno pogosta praksa slovenskih družin. In kakšen par mi prav dobesedno pove, da sta se začela zavedati, koliko neizrečenih zamer, besa in žalosti sta zakopala pod preprogo, s ciljem, da se ne bi spuščala v poglobljene razprave in bi s tem podrla svoj navidezni mir. Pod preprogo namreč slej kot prej začne vreti vse nabrano sranje in sčasoma začne pronicati izpod preproge. Vsaj eden od njiju se ne zmore ali noče več delati, da je vse v redu, da se onadva pa res nikoli ne prepirata in kregata, da so složna družinica in otroka nista priča njunim prepirom.

S tem se običajno tudi hvalita. Včasih me malce zmrazi, ko mi kak par za uvod pove, da se ne prepirata, ker točno vem, koliko naloženega se skriva nekje spodaj, a si ne upata pokukati, kaj vse bi bilo treba počistiti. Ko ju začne boleti oziroma ko enega od njiju začne tiščati v prsih in boleti v kosteh vse to, česar ni mogel, upal ali znal sproti povedati partnerju, se začne navidezna idila rušiti. Potemkinove vasi, se pravi kulise srečnega odnosa se razpirajo, začenja se kazati bolečina, srd, strah, nabrani očitki in nesposobnost realne in konstruktivne komunikacije.

Skupni imenovalec zgoraj opisane situacije je stavek: “Nikoli se nismo pogovarjali”. To pomeni, da se prizadeti partner v primarni družini kot otrok ni naučil izražati svojih čustev, potreb, želja in idej. Veste, tudi ideje in iskanje novih rešitev za nastali problem v odnosu zahtevajo razmišljanje zunaj kalupov, s katerimi se otroke opremi v primarnih družinah. Sama pogosto povem parom, ki se ne znajo ali ne upajo izražati sebe, da se lahko tudi skregata občasno, kar pomeni, da spoštljivo in z argumenti drug drugemu razložita, kaj imata v mislih in srcu, zakaj se eden ne strinja z drugim in kako naj to predstavi.

Ker je običajno prva reakcija sogovornika na nekaj, s čimer se ne strinja, jeza in dvigovanje glasu, da preglasi in zastraši drugega partnerja, učim, da z veliko vaje lahko ostanemo v mirni, četudi se s sogovornikom ne strinjamo. Pripravimo si stvaren odgovor, ki je podkrepljen z argumenti, in ko dobimo besedo, ga povemo. Ne deremo se drug čez drugega, ne ponižujemo in ne omalovažujemo besed partnerja. Ponavljam, razpravljamo argumentirano in na nivoju komunikacije, ki izraža zanimanje in iskanje rešitev za nastalo situacijo, ki zahteva resen in poglobljen pogovor.

Upam, da sem vam malce bolje osvetlila svojo mantro, zakaj venomer ponavljam, da je prav primerna in redna komunikacija ključno lepilo dveh ljudi v partnerski odnos. Takšen pogovor je orientiran v iskanje rešitev in ne v poniževanje tistega, ki ima drugačno mnenje. Ali boste vadili takšne spoštljive pogovore, prosim? Ker vaja dela mojstra. In s tem boste zgled otrokom, da si tudi oni upajo in znajo povedati, kaj jih žuli. Tako se začarani krog nepogovarjanja izniči pa še slišali boste, kakšne nove in sveže ideje glede odnosov ima vaša mlajša generacija.

Liza - 45/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 45/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.