Ste pogumni? 

Si upate narediti, kar si želite? Ali pa vas blokirajo strah, predsodki in mnenje drugih? Zakaj danes sprašujem o pogumu? Ker se prekleto dobro zavedam, koliko poguma imajo moje stranke, da ga zberejo in pridejo k meni v Svetovalnico – ogledati si sebe skozi mojo prizmo.

Resnico o sebi, o lastnih demonih in čednostnih, o vzorcih in programih, ki jih nosimo, pa niso naši, ker so v nas vtisnjeni še iz primarne družine, ter o vsem drugem nekako počasi izvemo, ko se ukvarjamo s sabo. Marsikdo meni, da ne potrebuje nevtralne in tuje osebe, da bi sebe oziroma svoje nove programe naredil na novo, in se skozi prebiranje različnih duhovnih knjig ali z obiskovanji raznih duhovnih srečanj leta trudi, a dejstvo je, da slej kot prej, predvsem v intimnih čustvenih odnosih, trčimo na realno skalo bolečine, sploh skozi močno čustveno izgubo, kar je običajno razpad zveze oziroma razhod s partnerjem.

Takrat se vse podre in noben od prej naučenih naukov nima več veljave, ker je srčna bolečina premočna in povozi površinska racionalna znanja. Da, pogum je v časih, ko čutimo pekočo bolečino okoli srca in po celem telesu, ker smo ostali brez osebe, ki jo ljubimo, tisto čustvo, ki nam lahko pomaga premagati sram, zavrtost in prepričanje 'kaj pa mi bo ta ženska pomagala, saj me ne pozna'. Okoli nas in v nas razpada lastno zavedanje, kdo smo in kaj smo prispevali v partnerski odnos, a se je izkazalo, da smo delovali za partnerja očitno nemogoče ali premalo sodelujoče.

Zavedanje, da v sebi vemo, da nismo delali v skladu s partnerskimi dogovori, temveč smo solirali, ker si nismo mogli pomagati, in realno stanje, ko je partnerju tega soliranja bilo dovolj, nas vrže iz tira. Žal nam je za vsako sekundo za nazaj, ko smo histerično nekaj zahtevali od njega, pa nas je le debelo gledal, ker ni razumel, kaj si želimo. Zavedamo se, da smo od njega hoteli in potrebovali njegovo pozornost, naklonjenost in čas, ki pa jih je dajal službi, karieri in hčerki iz prvega zakona, za nas pa so po našem mnenju ostale le drobtinice, pa še glede tega se je venomer pritoževal, da je zelo utrujen. Seveda je to naše mnenje. Če bi njega povprašali, bi povedal popolnoma drugačno, tako rekoč diametralno nasprotno zgodbo.

Poznate kakšen utrinek iz napisane zgodbe? Ste bili ali ste sami ujeti v zgodbo, za katero v svojem drobovju veste, da se ne bo srečno končala, a vseeno rinete z glavo skozi zid? Ne morete se upreti močni potrebi, da razgrajate po hiši in hočete nekaj doseči, čeprav vam je jasno, da boste na koncu sami poraženec, kar se praviloma slej kot prej zgodi.

No, ko se vam vse sesuje in ostanete dejansko sami in se morate soočiti z breznom čustvene bolečine, vam ostane bodisi žalostno tarnanje in vdajanje v to, da se smilite sami sebi v nedogled, ali pa izberete pogum in se oglasite pri strokovnjaku za odnose, lahko tudi pri meni, da s strokovno pomočjo in vodeno ter pod skrbnim in ljubečim nadzorom počasi zlezete iz svoje izčrpavajoče čustvene jame, sprejmete izgubo skozi določene faze soočanja z njo, odžalujete razbitje iluzij in sčasoma začnete ponovno dojemati svet okoli sebe, v katerem razberete tudi svetle barve, in skozi določeno časovnico zaživite na novo.

Predvsem je pomembno, da se zavedate, kaj vse ste se o sebi in odnosih naučili in kako v bodoče ta nova spoznanja realizirati v naslednjem odnosu. Me veseli, da številni že dobro veste, da če tokrat niste resno predelali lekcije življenja in odnosov, boste žal v bodoči zvezi iste prijeme in vzorce ponovili in zatorej tudi rezultat ne bo nič drugačen, kot je bil do zdaj. Vam je dalo tole kaj misliti?

Liza - 42/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 42/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.