Sem mama in sem ločena. Ko sem se ločevala, sem bila prizadeta in jezna, ponižana in razočarana.

Kljub svojim bolečinam in frustracijam pa sem vzdrževala redno in primerno kakovostno komunikacijo z nekdanjim soprogom, saj sem vedela, da je to res izjemno pomembno za najino hčerko. Da lahko odrašča ob enem staršu in redno obiskuje drugega ter pri tem opazuje, kako se vedeva drug do drugega in kako komunicirava.

Tudi nekdanji mož se je strinjal z mano, da poskušava negovati, recimo mu, poslovni odnos med nama kot staršema in da ob tem potisneva na stran medsebojne zamere in jezo, saj sva se oba zavedala, kaj je to kvalitetno starševstvo, četudi ni več partnerskega odnosa. Nihče ne trdi, da je lahko in enostavno. Nasprotno, je zelo zahtevno in težko opravilo – biti prijazen in sodelovati s človekom, ki ti je povzročil marsikatero težko čustveno situacijo.

A sem zdaj ponosna na oba, da sva zmogla tudi s svojim starševskim zavezništvom vzgojiti samostojno, ljubečo, samozavestno in radovedno odraslo mlado žensko, ki zdaj sama pogumno raziskuje svoje življenje in ovire, s katerimi se srečuje. Kako pa je v primeru staršev, ki se ločujejo in pri tem načrtno odrivajo drugega starša proč od otroka, ki ne dovolijo stikov ali kako drugače silijo otroka, da ne more oblikovati zdrave navezanosti na drugega starša, ki je po navadi oče?

Otrok je star tri leta, partnerja sta večkrat šla narazen pa spet nekako prišla skupaj. Ko sta se nazadnje dogovorila, da ostaneta skupaj, je bilo zaradi njegove bojazni, partnerja in očeta otroka, da sicer otroka ne bo več videl. Od kod izvira ta strah? Partnerica mu je rekla večkrat, sicer v jezi, da naj kar gre in da bo že poskrbela za to, da otrok nikoli več ne bo videl očeta. Da bo predala vzgojo v roke svojega očeta, torej dedka, in da tako sin ne bo potreboval očeta. Ker da je ona mama in da ona že najbolje ve, kaj je dobro za otroka.

Ko si takole mame lastijo otroke in ne uvidijo, da otrok potrebuje oba starša, delajo izjemno čustveno in osebnostno škodo otroku! Ali je to res tako težko razumeti?! Sama sploh ne želim in nočem razumeti teženj mam, ki zaradi maščevanja in zamer do nekdanjih partnerjev uničujejo otroka, ker grdo govorijo o očetu, ga blatijo in obkladajo z zmerljivkami, češ da si tako duška za vso prizadetost, ki so jo bile deležne z njim, svojim partnerjem.

Pogosto nerešene partnerske zamere, bolečina in jeza prerastejo v maščevanje nekdanjemu in pri tem pohodu čustvenega povračila ne izbirajo sredstev. Sama zato vedno znova pozivam pare, ki se ločujejo, da res poskušajo biti zreli in odgovorni posamezniki, ki jim ni uspela partnerska zveza, a naj še vedno ostanejo ljubeči in privrženi starši svojim otrokom, ki so že brez nagajanja staršev drug drugemu prizadeti in žalostni. Zakaj jim še oteževati trenutke ločitve od enega starša s tem, da o njem mama grdo govori in mu onemogoča stike?

Otrok ni last mame, temveč je spoj obeh staršev, ki sta tega otroka naredila, torej potrebuje oba. Kolikor bolj se trudita oblikovati primerno in redno komunikacijo ter starševsko zavezništvo, toliko je večja možnost, da se bo otrok razvijal v čustveno in osebnostno zdravo osebnost. Pri tem je izjemno pomemben zgled staršev, četudi ne živijo več skupaj, a še vedno sodelujejo kot odgovorni starši za zdrav razvoj svojega otroka. Za takšen odnos se je treba potruditi, samo od sebe se ne zgodi prav nič!

Foto: Profimedia

Liza - 22/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 22/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.