K meni se je naročil moški, ki kot uvodni stavek pove, da je žrtev nasilja svoje žene, in to že nekaj let. Ker to ni osamljeni primer in ker se o tem na glas ne govori, sem se odločila, da se malce bolj poglobim v bolečino, ki jo doživljajo moški, ki so tarča nasilnega izživljanja njihovih partneric in žena.

Verjetno ste tudi sami že zasledili ali bili priča nasilnemu vedenju moškega do ženske. Kaj sama razumem kot nasilje? To je vsaka oblika vedenja ene osebe do druge s ciljem poniževanja, omalovaževanja, poškodovanja tako fizično kot čustveno, kar pušča na osebnosti posameznika trajne posledice. Oblike nasilja so tako verbalno, psihično, čustveno in fizično, med nasilje enega posameznika nad drugim štejemo lahko tudi spolno ter finančno nasilje. Zloraba moči enega partnerja nad drugim poškoduje partnerski odnos ter razbije zaupanje in medsebojno spoštovanje, ki sta temelja za približno normalen odnos.

Zakaj je nasilno vedenje in zloraba ženske nad svojim partnerjem tabuizirano in se o tem ne govori? Ker je res mnogo redkejše kot nasilje moškega nad partnerico, ki je tudi dosti bolj uničujoče že zaradi surove večje moči moškega kot fizične konstitucije, ki je drugačna kot ženska. To so dejstva. Kot mi govorijo moške stranke, ki so poiskale pomoč zaradi nasilne žene, imajo tudi ženske močan zamah, ko udarijo svojega partnerja, se ga torej fizično lotijo. Ko ga brcajo in pljuvajo, on pa to poskuša preprečiti z blokado njenih udarcev, nikakor je pa noče udariti nazaj, saj se zaveda, da to res nikamor ne pelje. Poleg tega se tudi zaveda, da se ženske ne tepejo. Pa vendar moškega z uvoda tega prispevka ne bolijo njene brce, temveč besede, ki jih uporablja, zmerljivke, zbadljivke in zaničevalne besede, ki bi bile bolj prikladne za v kakšen živalski vrt. Pogosto tudi pred otrokom meče v moža zaničevalne očitke in jezne zmerljivke, tako da se posledice že kažejo na najstniškem sinu, ki je vedno bolj pogosto zdoma, ker očitno ne prenese takšnega nasilja doma.

Moški se sprašuje, kaj je tako groznega naredil svoji ženi, ki jo ima še vedno zelo rad, da se takole spravlja nadenj. Skupaj sta naredila hišo, oba imata solidne prihodke, imata sina in bi lahko lepo in urejeno živeli, a skoraj vsak dan ima žena nasilni izbruh in se vsaj verbalno spravi na njega. Če ji kar odgovori nazaj, še bolj znori in ga še bolj obklada z očitki, tudi izpred deset in več let ter se sploh ne umiri. Če jo hoče pomiriti, ga porine ali odrine in kriči, naj jo pusti na miru. Ne ve več, kaj narediti, da bi se njuno razmerje vsaj malenkost normaliziralo. Ko ji je predlagal neodvisnega strokovnjaka, da bi začela partnersko svetovanje, mu je gladko zabrusila, da naj kar sam hodi, ker je itak on nor in da njej nič ne manjka.

Gospod se sprašuje, kje v njunem odnosu je šlo toliko narobe, da ni več moški in da njegova beseda popolnoma nič več ne velja. Ko je gradil hišo in vse vanjo vlagal, je bil dober, zdaj je zgolj še nebodigatreba, ki se ga gospa očitno želi znebiti. Nasilno odvisen odnos je težko razrešiti, pogosto je edini izhod ločitev ter umik iz pozicije zlorabe, ki jo kot žrtev nasilja doživlja. Kot vemo, to ni tako enostavno, kot se morebiti zdi, saj so se nitke nasilniškega odnosa tkale dolgo in so oba akterja zapredle vsakega v svojo vlogo, žena je torej postala akter nasilja, mož pa žrtev.

Veliko moči, poguma in zdrave pameti je potrebne, da se držimo strategije razrešitve takole okvarjenega patološkega partnerskega odnosa. Da bi upali, da se bo gospa sama od sebe umirila in spoznala nasilniško vedenje do moža, je iluzija.

Liza - 34/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 34/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.