Najstniki so odraščajoči mladi ljudje, ki niso več otroci, niso pa še odrasli ljudje, saj se pri njih še razvija zavedanje lastne osebnosti, formirata se spolna in emocionalna struktura ter iščejo lastni kompas, kdo so, kakšne potenciale nosijo, kako se vesti do nasprotnega spola, kako premagovati takšne in drugačne izzive odraslosti, v katero pa se še ne zmorejo čisto vklopiti.

Številni starši pri prvih uporniških potezah svojega pubertetnika nekako dvignejo roke in se jim zdi, da nimajo več moči in ne avtoritete, karkoli uveljavljati in zahtevati, saj se najstnik kratko malo požvižga na zahteve 'ta starih'. Obdobje odraščanja je faza, v kateri je pričakovano in normalno, da se najstnik ne pokorava več vsakemu navodilu avtoritete, torej starša, temveč išče svoje načine formiranja odnosov tudi do staršev skozi prizmo graditve lastne osebnosti. Pri tem trči tudi ob vprašanje, kdo je v odnosu do nasprotnega spola.

O tem bom danes malce več razmišljala in pustila ob strani stereotipe, kakšni so pubertetniki. Vemo, so naporni, hormonski, trmoglavi, uporniški, naenkrat ne slišijo več dobro, olikanost in kulturno vedenje jim začasno postanejo malce tuji in nekateri se dobesedno zaprejo v svoj svet, v katerega ne spustijo nikogar, razen nekaj soigralcev, kakšne strateške igrice, ki jo nabijajo od jutra do večera in še pozno v noč.

Danes poglejmo, kako na najstnika pri formiranju lastne spolne identitete vpliva odnos njegovih staršev. Kakšen je partnerski odnos očeta in mame, ki se v veliki meri odraža tudi pri hormonalnem otroku. V primarni socializaciji se je otrok naučil, kdo je kot otrok, kakšno je njegovo mesto v družini, v kakšni meri so zadovoljenje njegove potrebe, koliko je upoštevana njegova integriteta in kako dosledno se mora držati danih meja in zapovedi staršev. Če je bila ta faza zdravo preživeta tako za otroka kot starše, potem v veliki puberteti ne bo prevelikih odstopanj, najstnik bo lahko razvijal svoje osebnostne potenciale in raziskoval odnose v večji meri, a z zaupanjem, da je še vedno varen, saj zanj skrbijo starši, ki jim je mar, kaj se dogaja z njihovim odraščajočim otrokom. Starša sta običajno v tem primeru povezana kot partnerja, razumeta pomen zdravega zavezništva med staršema, držita skupaj pri zahtevah do svojega najstnika, dosledno sta vztrajna pri upoštevanju pravil. Tudi njun partnerski odnos je skladen, veliko se pogovarjata in usklajujeta različnosti, mar jima je za blaginjo celotne družine, ker se zavedata, da je družina zdrava v toliko, kolikor so družinski člani, srečni, mirni, ljubljeni in zadovoljni znotraj družinske celice.

Ko je partnerski odnos staršev poln negativnih opazk, prerekanj, verbalnega in psihičnega nasilja, tudi drugih vrst nasilja, ko se o ničemer ne moreta dogovoriti in kar naprej iščeta povode za kričanja in zmerjanja, potem je takšna družinska klima za izjemno občutljivo dušico, kar najstnik zagotovo je, a to skriva za masko brezbrižnosti, izjemno toksično in uničujoče. Kaj se takole preko zgleda neusklajenih staršev uči o odnosih? Da je normalno, da se ponižujeta, obkladata z zmerljivkami, kričita drug na drugega in živita vsak svoje nesrečno majhno življenje brez sreče in notranje radosti in miru. S tem se žal najstnik nauči, da je to dovoljeno v partnerskem odnosu in da je to nekako normalno.

Če želite svojim odraščajočim otrokom dati zdravo in kakovostno popotnico glede partnerskih odnosov, ki jih bo slej kot prej tvoril tudi vaš otrok, se zamislite nad lastnim odnosom do partnerja ali partnerice ter prevetrite svoje želje, zahteve in potrebe. Če sta zašla v slepo ulico slabega odnosa, poiščita strokovnjaka, ki vama bo pomagal k oblikovanju bolj primernega in zdravega odnosa. To bo imelo kakovostne posledice ne zgolj na vaš odnos, ampak tudi na vašega najstnika.

Foto: Shutterstock

Liza - 26/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 26/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.