Pomlad bo kmalu tukaj. Vse bo začelo zeleneti in brsteti. Nič čudnega ni, da tudi ljudje v svojem naravnem ustroju občutimo več energije, veselja in pozitivne naravnanosti, ko se temačna zima umakne vse daljšim in toplejšim dnevom.

Pomlad je tudi pregovorno obdobje, ko se začnemo čustveno odpirati drug drugemu. Temu pravimo zaljubljenost.

Pogosto me v različnih intervjujih sprašujejo, kako bi opredelila zaljubljenost in kako ljubezen. Sicer verjetno to ni tako zelo pomembno, ko smo zaljubljeni in nam ni mar za okolico in to, kaj drugi rečejo. Ko namreč naš organizem preplavijo hormoni sreče, predvsem oksitocin in endorfini, smo tako ali tako za luno. Smo v stanju, ki je podobno duševni bolezni shizofreniji, ko realnost vidimo zamegljeno in vse, okoli česar se vrti naš svet, je on – naš izbranec. Srce bije močneje, dihamo pospešeno, zenice se širijo, kolena so mehka in ne ubogajo, dlani so potne, lička rdeča, oči se svetijo in slišimo travo rasti.

Se mi zdi, da gremo vsi vsaj enkrat čez opisano fazo, ko smo povsem osredotočeni na objekt naše želje, torej na osebo, v katero smo se zaljubili. Če nam zaljubljenosti ne vrača, potem trpimo močne čustvene muke in nas dobesedno boli srce. Svetovna in tudi slovenska literatura je polna fantastičnih verzov nesrečnih poetičnih bardov, ki jim njihova čustva niso bila uslišana.

Zaljubljenost po nekaterih raziskavah traja približno od pol leta do dobrega leta dni in je primarno namenjena nadaljevanju vrste. Ljudje smo namreč vrsta, ki sama misli in se ne ravna zgolj po nagonih, kajne? No, in očitno je narava razvila tole fazo čustvene in hormonalne zaslepljenosti, da bi dva posameznika vseeno 'zlepila' skupaj v zvezo, v kateri se bo rodil otrok in tako nadaljevanje vrste ne bo ogroženo. Seveda sem tole zelo poenostavila, a služi mojemu razmišljanju, zakaj ima omejen rok trajanja. Res je tudi, da bi dolgotrajna zaljubljenost, glede na to, da je to tako intenzivno čustvo, pogubila človeka, saj bi ga hormonsko izčrpala.

Ko začenjamo opažati napakice pri dragem, ko ni več brezmadežen in ko nam gre vse pogosteje na živce njegovo srkanje pa negodovanje za vsako malenkost, če ni po njegovo, in ko vedno bolj realno vidimo njegovo osebnost, je čas za iskren pogovor in 'inventuro' dosedanjega odnosa. Ko zaljubljenost popusti in izzveni, je čas za ozaveščeno odločitev, da se odločimo za ljubezen kot osnovo za zdrav in sočuten, čuječ in uspešen partnerski odnos.

Odnos namreč ni enak temu, da imamo nekoga radi. Čustveno občutenje je nekaj, kar je stvar vsakega posameznika posebej, medtem ko je odnos nekaj, kar oba udeleženca, torej partnerja, oblikujeta s svojim pristopom k drugemu partnerju. Če si pristopata na pol poti, se redno in prijazno ter spoštljivo menita in pogovarjata o vsem, kar ju razdvaja, in če imata lastni, torej različni mnenji iščeta srednjo točko, ki bi bila za oba sprejemljiva, je to dobra popotnica za odnos, ki bo posledično oba osrečeval in zadovoljeval. Če spoštujeta to, da sta različna in da imata vsak svojo čustveno prtljago iz primarnih družin, ki ju včasih močno razburi ali oddalji, lahko z iskreno komunikacijo zgladita različnosti in napetosti. Sama tukaj tudi predlagam, da oblikujeta partnerske dogovore, v katerih opredelita, kaj jima je pomembno kot paru, česa se bosta držala in kje imata lahko vsak svoje videnje, pa ni s tem nič narobe.

Ja, za takole zrel in kakovosten partnerski odnos sta potrebna dva zrela in čuječa posameznika. Spadate mednje?

Foto: Shutterstock

Liza - 5/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 5/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.