V Parizu je v nedeljo, 11. novembra, potekala osrednja slovesnost ob stoti obletnici konca prve svetovne vojne, ki so se je na povabilo francoskega predsednika Emmanuela Macrona udeležili predstavniki 84 držav ter osrednjih mednarodnih organizacij.

In naslednji dan se je začel prvi forum o miru, na katerem naj bi predstavniki držav razmišljali o miru v sodobnem ustroju sveta. Sliši se krasno, čeprav je po drugi strani prav smešno ali tragično, da o miru najbolj vneto in v prvem planu debatirajo prav voditelji držav, ki so zakuhale največ vojn, ki so brutalno požrešno vso zgodovino osvajale tuja ozemlja in pobijale domorodce.

Ampak pustimo zgodovino in modrovanje ob strani, s tem naj se ukvarjajo strokovnjaki (in ne politiki, lepo prosim), ker v resnici se še vedno bije nešteto bitk, ljudje še vedno umirajo tako v vojnah kot od lakote, za kar nas bi moralo biti v tem svetu presežkov pošteno sram. Ponavljamo, vse nas bi moralo biti pošteno sram, da je Zemlja še vedno tako nepravična do nekaterih ljudi in je še vedno preveč pomembno to, kje se rodiš, da boš lahko mirno in dostojno živel.

In zato je meni osebno toliko bolj nerazumljivo, da se v državah, kjer ljudje uživajo v miru in relativni blaginji (ja, tudi v Sloveniji), tako hitro in prav nič prikrito širita nacionalizem in sovraštvo do drugih narodov, v večini prav do tistih ljudi, ki nimajo te sreče, da bi lahko danes uživali v miru, hodili v šolo, se v ponedeljek pritoževali nad službo, ob vikendih modrovali o prvi svetovni vojni in vsak teden začeli nove diete. Nacionaliste najbolj motijo prav tisti, ki jim je edina skrb v življenju, da preženejo lakoto in ostanejo živi.

Prav zato sem si od govorov vseh velikih voditeljev zapomnila le stavek francoskega predsednika Emmanuela Macrona (mimogrede, nisem kakšna njegova oboževalka, da ne bo pomote), ki je prisotne posvaril pred nacionalizmom, ki ga je v svojem govoru označil za zlorabo patriotizma: “Patriotizem je nasprotje nacionalizma. Nacionalizem je izdaja patriotizma.”

Zato dajmo ta konec tedna raje vsi skupaj razmisliti, kakšno srečo imamo, da smo rojeni tu, kjer smo, in kako bi lahko najlepše sprejeli tiste, ki k nam prihajajo z območij vojn in revščine. Bodimo patrioti, a nikar nacionalisti, ki lahko s svojim sovraštvom zakuhajo le kakšno novo, svetovno vojno.

Liza - 47/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 47/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.