Zadnjo nedeljsko dopoldne sva z mojo najstnico preživeli na bazenu

Rada jo kar malce prisilim, da gre z mano na bazen ali na kakšen lahkoten mestni kolesarski izlet, včasih na baletno predstavo, saj le tako lahko v miru klepetava in si izmenjava zadnje novice o fantih in ja, seveda, fantih. No, pravzaprav sem vam hotela opisati, kako sva se sredi dneva lačni (saj veste, voda in sonce človeka utrudita in izpraznita) vrnili domov, in takoj ko sva vstopili v hodnik našega starega bloka, je strašno zadišalo.

Dišalo je po tistem pravem nedeljskem kosilu, ki ga moji otroci sploh ne poznajo, a se jaz spomnim, da je moja nona ob nedeljah vedno najprej na mizo prinesla juho in potem smo na veliko jedli še krompir in zelenjavo pa meso, na sredini mize je bila vedno velika skleda zelene solate, in ko smo vsi že na pol mrtvi sedeli pri mizi, je nanjo prišlo še najboljše – sladica. Ja, v našem hladnem hodniku na tisto vročo nedeljo zagotovo ni dišalo po naši na pol narejeni zelenjavni rižoti, ampak je bilo v zraku zaznati vonje prave pojedine, ko sploh ne veš, česa bi se najprej lotil.

S hčerko sva kar malce zastali, morda sva celo zaprli oči in uživali, in potem je najstnica žalostno rekla: “Tole pa zagotovo ne diši iz našega stanovanja, a ne?” No, seveda ni in tiho sva pojedli rižoto (ki seveda ni bila slaba, a pač ni bila gurmansko-dišeči presežek iz spodnjega nadstropja) s paradižnikovo solato.

Kar malce slabo vest sem dobila, da ravno ob nedeljah vztrajam pri brezmesnem ali ribjem jedilniku, največkrat pa naredim nekaj praktičnega, da imam čas za na primer bazen, tenis in druge prostočasne dejavnosti. Saj včasih tudi jaz pogrešam tista prava kosila, a sem po drugi strani vesela, da nimamo več nedeljskih požrtij, po katerih se človek vsaj do poznega popoldneva ne more niti premakniti, kaj šele pomisliti na kaj drugega kot ležanje na kavču.

Joj, ko vsaj naša soseda Snežka ne bi tako dobro kuhala, da diši po celem Bežigradu in moji otroci z zavidanjem gledajo v njena vrata. Evo, za zadnjo počitniško nedeljo se bom potrudila in skuhala pravo, popolno kosilo od juhe do sladice. Upam, da se bo kdo ustavil pred našimi vrati in ugibal, po čem tako slastno diši in kako je ta Tina ena super pridna gospodinja.

Liza - 36/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 36/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.