Saj veste, vsak teden v ponedeljek zjutraj, ko vsi jamrajo, zakaj je spet začetek novega tedna in kdaj bo že petek, se jaz za svojo zmerno razmetano službeno mizo trudim, da vam povem nekaj pametnega, da zapišem kakšno silno modrost ali da vsaj s približno 2000 znaki poskušam rešiti svet.

Ponedeljek je popoln dan za reševanje sveta. A če zjutraj razmišljam o onesnaženih oceanih, ogroženih polarnih medvedih, Trumpovih neumnostih in slovenski vladi, se vsi moji dobri nameni in revolucionarne misli razkadijo, ko pridem popoldne domov in me ujamejo pravi problemi, ki morda niso škodljivi za svet, a brez dvoma načenjajo moje psihično zdravje. Na primer nerazložljiv pojav, zakaj se po stranišču vedno valjata vsaj dve prazni roli od toaletnega papirja in kako to, da noben od mojih družinskih članov še ni pogruntal, da rolo enostavno primeš in vržeš v smeti.

Primeš, vržeš. Sila enostavno. Ali pa, kako da nihče ne zmore vreči v smeti prazne škatle od piškotov in tetrapaka od mleka? Se tako hitro navežejo na stvari, da se jim te smilijo (saj veste, ta materialna sentimentalnost) ali enostavno nimajo moči, volje, časa? Precej psihično naporno je tudi opazovanje kozarcev, ki jih nekdo čez dan razporedi prav po vseh ravnih površinah po stanovanju. Ali čisto zares moja otroka vsak požirek naredita iz drugega, čistega kozarca (izrazito se mi ne zdita taka čistuna) in potem pač odložita kozarec točno tam, kjer se žeja konča.

Noro! In ko jima omenim to malo pomanjkljivost (ker drugače sta praktično popolna), ki jo imata, mi samo mirno povesta, da ne razumeta, kako sem vendar lahko ves čas tako grozno tečna. Z lahkoto, jima vedno odgovorim! No, seveda je v stanovanju še kup takih zank, ki mi dvignejo pritisk, od polne predsobe sproščeno nametanih čevljev, nogavice, ki ležijo po tleh, in prazne embalaže šamponov in drugih gelov, ampak če vam povem po resnici, še vedno me najbolj tarejo prazne role toaletnega papirja.

Zakaj? Kako, da jih ne motijo? Košek za smeti je vendar zraven stranišča?! Ampak lej ... to je pač ta zabavna družinska dinamika, ki mi bo morda zelo kmalu še močno manjkala. Evo, pa sem napisala še en uvodnik in zdaj grem lahko spet malo reševat svet – na kavo, seveda.

Liza - 41/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 41/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.