Trenutno se v ameriških medijih in na socialnih omrežjih kar vrstijo članki na temo, za koga naj starše bolj skrbi – za sinove ali hčerke.

Saj veste, v ZDA so šele pred kratkim ugotovili, da smo moški in ženske enakopravni, da se pač nekatere stvari ne bi smele dogajati in moški ne morejo kar prosto nadlegovati žensk. No, predsednik Trump in njegovi oboževalci so pravzaprav živ primer, kako se moški ne smejo obnašati. V ZDA in še marsikje po svetu je bel moški zakon. No, vsaj oni tako mislijo in se tako tudi obnašajo. Zanimivo je, da večina, predvsem skrbnih ameriških mater, piše o tem, kako jih bolj skrbi za sinove, tudi zaradi tega, da jih ne bi kakšno dekle obtožilo spolnega nadlegovanja ali napada, seveda po krivici.

Trenutno imam doma dva zelo aktivna najstnika, gimnazijca, sina in hčerko, ki ne smeta zamuditi nobene zabave. Za oba me skrbi. A skrbi me v vse smeri. Skrbi me za sina, da se ne bi stepel, da bi se preveč napil, preveč kadil, se zapletel z bedaki … Kako bo, ko bo imel vozniški izpit, si sploh ne znam prestavljati. Vem, da je pameten fant, ves čas mu predavam o tem, kaj je in kaj ni prav, a vseeno je najstnik in v najstniških glavah je norija, ni mej, v najstniškem telesu sta nora moč in neskončna energija, tudi veliko ljubezni in občutljivosti. In skrbi me za hčerko, ki je v gimnazijo šele dobro vstopila, a že od majhnih nog nima občutka za strah.

Nikoli je ni bilo strah skočiti z najvišje pečine in tudi zdaj me le debelo gleda, ko ji povem, da ne želim, da zvečer hodi sama domov. Naj nas vendar pokliče, da jo bomo prišli iskat, kamorkoli bo želela. Trobim ji, naj nikamor ne hodi sama z nobenim fantom, ki ga ne pozna zelo zelo dobro. Ima lepo lastnost, da večino ljudi vidi dobrih in tudi pomisli ne, da bi ji kdo lahko naredil kaj slabega. Ne želim, da izgubi zaupanje v ljudi, ker večina zares nima slabih namenov, a hočem, da je pazljiva, da zaupa svojim občutkom, intuiciji in predvsem, da zna vsem jasno pokazati, kje so njene meje.

In tudi v njeni glavi je trenutno velika najstniška zmeda, kjer kraljujejo fanti in srčki, partiji in glasba. Želim povedati, da moramo tudi starši videti vse strani, da naši otroci niso le angelčki in so lahko tudi vragi. Vsi so, tako kot smo bili mi, kdaj tudi že na meji normalnega in zakonitega. Sama sem bila relativno 'kul' najstnica, a sem bila lahko tako zlobna, da bi se me tudi sam hudič ustrašil (in imam občutek, da se me še danes malo boji).

Liza - 42/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 42/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.