Dokler so mi mladostniška leta še dovoljevala, da s svojim telesom ravnam kot s smetnjakom, jem, karkoli mi zadiši, in pijem pijače najbolj nenaravnih barv, je bila ideja rekreacije bolj sporadičen hobi kot pa nekaj, kar nujno potrebujem, da se je splošni medicini še vredno ukvarjati z mano.

Zdaj so leta zahtevala, da sem se bolj načrtno vrnil na fitnes in v lovu na visoko zastavljene cilje se mi je razkrilo, da so bila številna moja prepričanja le zmotni miti.

Preden sem se pognal med stare dobre uteži, sem se želel motivirati z raznimi poučnimi videi na spletu. Na voljo je namreč kopica vsebin, kjer se ponujajo takšni in drugačni nasveti, vsak pod vzklikom, da razkrivajo res najbolj učinkovite vaje za naše tricepse, bicepse ali katerokoli mišično skupino že želimo, da dobi popolno filmsko obliko. Vse te nasvete demonstrirajo optimalno izklesani ljudje, kar laika, kot sem sam, prepriča, da verjetno vedo, o čem govorijo. Ko pa se vsi ti nasveti prenesejo v prakso, v zatohlo fitnes dvorano, kjer nad tvojim neznanjem in patetično kondicijo bdi dejanski fitnes trener, se hitro izkaže, da je ogromno nasvetov na spletu le nakladanje. Tule je nekaj najbolj znanih fitnes mitov:

Za kakršnekoli rezultate mora vadba trajati vsaj 30 minut

Večina ljudi ne želi, da bi vadba trajala več, kot je absolutno nujno. A ker vsi želimo, da kakršnokoli potenje posledično vodi do vsaj približno vidnih rezultatov, so se očitno nekje nekoč vsi trenerji, ki dneve preživijo v trenirkah in tistim v slabši kondiciji pomagajo šteti do deset, dogovorili, da bo splošno sprejeti minimum dnevne vadbe nastavljen na 30 minut. Zato pogosto slišimo, da se moramo vsak dan gibati vsaj 30 minut, da se popolnoma ne zanemarimo.

A če je naš cilj zgolj to, da ohranjamo relativno zdravo življenje in nam ni kaj dosti mar, če pri tem naše telo ne bo doseglo Schwarzenegger proporcev, potem je z minutami vadbe tako kot s centimetri pri penisu - pomembno je predvsem, kako jih uporabimo. Kot so me podučili strokovnjaki s področja intenzivnih treningov, se zadnje čase vse več govori o progresivno krajših vadbah. Tudi zato, ker veliko ljudi resnično nima niti časa niti volje, da se po napornem dnevu privleče na fitnes, kjer ga čaka še ura ali več dolg trening. Če vemo, kaj počnemo, šteje vsaka minuta.

Ljudi, ki vsak drugi dan tečejo 10 kilometrov dolgo progo, je čedalje manj, ker to preprosto ni skladno z modernim življenjem, kjer nam vedno več časa v dnevu zavzamejo služba, popoldanski s. p, Netflix in vrečke čipsa. Temu primerno se je začelo prakticirati časovno veliko bolj učinkovite vadbe, kot je recimo intervalni trening (20 minut teka z izmenjavo počasnih in visoko-intenzivnih intervalov). Medtem pa so na univerzi McMaster v Ontariu celo ugotovili, da je absolutni minimum, ki ga lahko porabimo za vadbo, da ima ta še vedno vsak neki učinek – ena minuta. Ja, ena sama minuta. Sestavili so namreč vadbo, ki je razdeljena v tri 20-sekundne sprinte na stacionarnem kolesu. Resda je obdana še z ogrevanjem in vmesnim počasnim kolesarjenjem, tako da je bruto treninga okoli 10 minut, ampak res zahtevnega vnosa je zgolj za eno minuto, saj se je izkazalo, da že takšen trening pokaže kar 12-odstotno izboljšavo pri krvnem tlaku in splošni kondiciji.

Na fitnesu samo silaki rjovijo, ko dvigujejo uteži

Tudi vi le naveličano zavijete z očmi, če vaše miroljubno tekanje na tekaču zmoti kakšen mišičnjak na utežeh, ki kot jamski človek vsak dvig pospremi z izrazitim kruljenjem? Sam sem bil dolgo prepričan, da je to le teatralno izražanje moškosti in izkazovanje, da oseba dviguje več, kot je v bistvu zmožna. Potem pa sem opazil, da to počnejo tudi olimpijski športniki in celo nekatere ženske teniške igralke. Zato me je zanimalo, kaj se v resnici skriva za temi izraznimi zvoki.

Presenečenje – raziskave kažejo, da vokalno izražanje dejansko poveča našo moč za dobrih 10 odstotkov! Znanstvenikom sicer ni čisto jasno, zakaj je tako, a ena od hipotez namiguje, da se s spuščanjem zvokom v možganih aktivira center za paniko (t. i. center za boj ali beg), kar nam po telesu spusti ravno toliko adrenalina, da lahko izvedemo še tisto deveto in deseto ponovitev. Naravni doping, torej. Ko bi le Armstrong to
prej vedel.

Šestorček trebušnih mišic je vrhunec fitnes kariere

Popolne trebušne mišice so skrita (ali pa tudi ne tako skrita) želja številnih, ki se neutrudno potijo v svojih rekreacijskih vzgibih. A ta težko dosegljiv cilj zahteva ogromno odrekanja in še več vadbe, sploh če smo v družinski genetiki s telesno strukturo bolj kot k profesionalnim atletom nagnjeni k profesionalnim sumo borcem. Zato popolne trebušne mišice ostajajo ena najbolj zaželenih telesnih karakteristik, saj dokazujejo, da smo se uspešno znebili vse odvečne maščobe in zdaj pod majico nosimo le še lepe,
vitke mišice.

A bolj ko sem vztrajal, da je trebuh, na katerem lahko zdrgnem srajco in odprem steklenico piva, moj ultimativni cilj, bolj so mi poznavalci in trenerji govorili, da se za to mitološko formo skriva nekaj neprijetnih dejstev. Najprej to, da bi moral za res izrazite trebušne mišice, ki bi dramatično štrlele iz abdominalnega dela kot mali nagrobniki vsem požrtim hamburgerjem, izgubiti več maščobe, kot je to za telo dobro. 20 do 40 let stari moški naj bi namreč imeli med 8 in 19 odstotkov telesne maščobe, številni moški – recimo bodibilderji in igralci v pripravah za akcijske vloge – pa morajo za res izrazite trebušne mišice pasti pod 8 odstotkov. To je nezdravo, ker premalo maščobe zruši imunski sistem, povzroči težave s srcem in živčevjem in lahko celo vodi do krčenja notranjih organov.

In še to – naučili so nas, da do takšnih trebušnih mišic pridemo z milijonskimi ponovitvami trebušnjakov, tistih vojaških, kakršne smo tja v tri dni ponavljali vso srednjo šolo. Zdaj se je izkazalo, da tradicionalni trebušnjaki sploh niso tako učinkoviti, obenem pa so še nevarni. Fizioterapevti bojda že lep čas učijo, da naj ne delamo tradicionalnih trebušnjakov, ker z njimi povzročamo preveč stresa spodnjemu, najšibkejšemu delu hrbta, kjer je obenem tudi največ živcev. Zato zdaj vedno več trenerjev poudarja, da ni cilj le gnati trebušnjake do onemoglosti, ampak delati na celotnem osrednjem delu telesa - t.i. core.

Če vas torej zaskrbi, kako boste videti na plaži, se le spomnite, da je 14 dni sramote mogoče vseeno bolje kot pa poškodovan hrbet za vse življenje.

Foto: Profimedia

Liza - 22/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 22/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.